Vassulini govori o edinosti kristjanov
DUHOVNI ODMEV EDINOSTI
Vassula Ryden
GOVOR NA EKUMENSKEM SREČANJU SVETOVNEGA SVETA CERKVA
Gospa Vassula Ryden je glas duhovnosti in edinosti. Govori vsem kristjanom: pravoslavnim, katoličanom in protestantom. Prinaša sporočilo miru in edinosti: "Da bi bili vsi eno," po milosti Svetega Duha. Mnogi, ki so prisluhnili sporočilu, so našli v njem globok navdih.
Vassulin govor na Ekumenski konferenci Svetovnega sveta Cerkva, v molitveni osmini za edinost kristjanov 23. januarja 1992 v Ekumenskem središču v Ženevi v Švici:
Krščena sem v grško pravoslavni Cerkvi. Moji starši so Grki. Vsi smo rojeni v Egiptu. Mož je Šved, luteranske vere. Imam dva sina in sem gospodinja. Nikoli se nisem učila katekizma in ničesar iz teologije. Svoje vere nisem živela, še zlasti od poroke ne. Nikoli nisem slišala, da Gospod daje posebne milosti, kot so notranji govor, videnja in razsvetljenja.
Nekega dne, ko sem najmanj pričakovala, je prišel Bog k meni in me prevzel. To je bilo konec novembra 1985. Takrat sem pripravljala slikarsko razstavo. Poleg tega sem od jutra do večera igrala tenis. (Če je kdo iskal Vassulo, jo je lahko našel na teniškem igrišču.) Bila sem tudi manekenka. Bila sem zelo daleč od Boga. Bog se mi je približal tako, da je najprej poslal k meni mojega angela varuha. Angel je prišel k meni, ko sem pisala seznam za nakupe v gospodinjstvu. Predstavil se mi je in mi rekel, da mu je ime Danijel. Kar tako! Lahko si zamislite moje presenečenje in mojo radost! Kasneje sem razumela, da se lahko pogovarjam s svojim angelom. Slišala sem njegov glas v srcu in ga zapisovala kot po nareku. Na svojo misel, ki sem jo zapisala, sem dobila odgovor. Tako se je začelo. Ko je moj mož slišal za to, ni dvomil. Vedel je, da se ne pretvarjam, da nisem človek, ki bi si mogel, kaj takega izmisliti. Verjel je. V Stari zavezi vidimo, da je Bog uporabljal angele kot nosilce sporočil in posrednike.
Čez teden dni me je angel prosil, naj začnem brati Sveto pismo. Toda nisem ga imela doma! Rekel mi je, naj grem in si ga preskrbim. Ko sem ga odprla, da bi ga brala, sem odprla psalme. Ničesar nisem razumela, čeprav je bilo napisano v angleščini. Bog mi je hotel reči, da sem slepa, da je okoli mene mrak in zaradi tega ne morem razumeti, kaj berem.
Angel me je začel očiščevati. Na poseben način mi je pokazal vse grehe, katerih se prej nisem kesala. Na poseben način zato, ker sem videla svoje grehe, kot jih vidi Bog, in ne, kot jih vidimo mi. To je velika razlika. Zelo sem trpela, zasovražila sem sebe in vse, kar sem naredila.
Moj angel me je prosil, da grem v katoliško semenišče, ki je bilo čez cesto nasproti naše hiše v Bangladešu. Našla sem duhovnika, mu pokazala pisanje in mu vse povedala. Osupnil je, a mi ni verjel. Bila sem zlomljena, ker sem bila v svojem neznanju prepričana, da mi bo verjel, saj je noč in dan povezan z Bogom in angeli. Od tedaj se je obnašal do mene kot do nekoga, ki je duševno bolan. Poslal me je k drugemu duhovniku, ki je presodil, da imam opravka s satanom. Tako sem končala z enim, ki je mislil, da sem nora, in drugim, ki je menil, da sem pod vplivom hudiča.
Čez nekaj tednov me je namesto rednih obiskov mojega angela obiskal sam Bog. Zaradi stanja, v kakršnem sem bila, nisem bila navdušena. Ker Boga nisem poznala, so bili zame vsi, ki so prihajali iz nebes, enaki. Prva stvar, ki mi jo je Gospod rekel, je bila: "Jaz Bog, te ljubim. Ljubi me!" Nato me je prosil, da molim očenaš.
Čez nekaj dni me je Jezus vprašal: "Katera hiša je važnejša, moja ali tvoja?" Rekla sem: "Tvoja Hiša, Gospod." Blagoslovil me je in rekel: "Moja Hiša je v ruševinah. Obnovi jo." Skoraj sem zajokala in rekla: "Kako? Kako lahko jaz kaj naredim? Nič ne vem o Cerkvi. Nič ne vem o veri. Prav nič. Prosiš nekaj, česar ne morem storiti."
Medtem je prvi duhovnik, ki je mislil, da sem duševno bolna, začel misliti, da bi bilo to lahko od Boga in mi je rekel: "Zelo mi je žal, Vassula, Bog ne prihaja k nobenemu človeku na tak način, in mu ne daje takšne milosti, ne da bi kaj pričakoval."
Res me je Jezus nekega dne vprašal: "Ali bi mi hotela služiti?" Nisem odgovorila, ker sem se bala. Vse sem zapisovala, a takrat sem dvignila roko, ker nisem želela, da bi bilo to zapisano. Vprašanje me je zares preplašilo. Nisem vedela, kaj bi Bog rad od mene. Mislila sem, da bi morda hotel, da pustim svojo družino in postanem karmeličanka. Nisem bila pripravljena na to, zato sem ga zavrnila. Toda ves naslednji dan in vso noč sem bila nemirna, ker mi je takoj nato rekel: "Lahko prebivam v tebi, kljub tvoji popolni šibkosti." Bila sem zelo, zelo žalostna in sem se odločila, da se vržem v neznano. Naslednjega dne sem se vrnila k njegovemu vprašanju in rekla: "Ali bi rad, da ti služim?" Rekel je: "Obudil te bom, da pomiriš mojo pravičnost. Obudil te bom, da razveseliš mojo dušo. Nobenih zaslug nimaš, toda naklonjen sem ti kljub tvoji grešnosti, ker sta moja zvestoba in blagost neskončni."
Nekega dne mi je dal Gospod videnje treh železnih palic. Potem me je razsvetlil, da sem razumela pomen. Ko sem razumela, da palice predstavljajo katoliško, pravoslavno in protestantsko Cerkev, sem se prestrašila in rekla: "Ne, ne želim biti vmešana v take stvari. Lepo je, ko sva sama, ti in jaz. Sedaj pa hočeš govoriti o Cerkvah. Ne želim biti vmešana v takšna sporočila. Drži me stran od tega. Za nobeno ceno nočem v to. Nimam pojma o načrtih Cerkva. Izberi koga, ki pozna te stvari, ki ima oblast in je v Cerkvi cenjen."
Toda Jezus je rekel: "Oblikoval te bom in te učil." Rekla sem: "Toda ničesar ne vem." Odgovoril je: "Izbral sem te, ker nimaš nobene oblasti in ker si nič. Po tvojem niču bom odkril svojo veličino, po tvoji bedi bom pokazal svoje usmiljenje, po tvoji krhkosti svojo moč. Ostani nič, da bi bil lahko jaz vse. Ne želim tekmeca. Umri sebi, da bo moj Duh lahko dihal v tebi. Zmanjšaj se, da bo videti samo mene. Izbral sem tebe, neprimerno za to delo, nemočno in majhno, brez vpliva, da bi po tebi pokazal svojo veliko ljubezen. Moji Cerkvi je potrebna obnova. Prišel sem utrdit svojo Cerkev, zato dovoli, da te uporabim."
Vsak dan me je Bog klical, da bi pisala. Gospod je vedno prosil za mojo privolitev: "Dovoli, da uporabljam tvojo roko. Dovoli, da porabim tvoj čas." Nikoli me ni prisilil. Z mojim privoljenjem me je začel ločevati od vsega, kar je prej zavzemalo njegovo mesto. Moja prva naloga je bila, da se ga naučim ljubiti. Odkril mi je svoje Srce in ko sem zagledala sem globine njegove ljubezni do vseh nas in rane, ki mu jih nenehno zadajamo, sem se mu lahko predala in ga začela ljubiti. Gospod me je prosil, da se naslonim na njegovo Srce, tako kot Janez. Ko se je Janez naslonil na njegovo Srce, mu je Jezus podaril pogum, da je lahko stal pod njegovim križem.
Gospod me je držal skrito tri leta, poučeval me je in mi narekoval. Bila sem sama. Nikogar ni bilo, da bi mi svetoval. Jezus mi je pojasnil probleme v Cerkvi. Prav tako mi je pojasnil dele Svetega pisma, na primer v Razodetju poglavja 11, 12, 13, 21 in 22.
Potem me je točno po treh letih Gospod poslal v svet. Nisem vedela, da so bila sporočila ekumenska, niti to, da je v njih nauk o Svetem Duhu. Prejela sem devet prerokb o Rusiji, od katerih se je ena uresničila.
Druga velika stvar, o kateri govori Jezus, je edinost. To vam bom danes prebrala. Brala bom njegove besede.
7. oktobra 1991
…Povej jim, da bo tisti, ki trdi, da je pravičen, a še naprej ostaja razdeljen, jedel svoje lastne sadove in bo umrl. © Povej jim še, kako se mi gnusijo neiskrena srca, njihove svečanosti in kako me utrujajo njihove razprave. Reci jim, da se obračam proč od njihove vzvišenosti in neupogljivosti. Njihova presoja se zdi velika in pomembna ljudem, toda ne meni. Ne morem čestitati umirajoči Cerkvi, ki je blizu razpada. Reci tistim, ki želijo poslušati, da ne bodo slišali mojega glasu, dokler ne bodo utišali svojih glasov. Če bodo utišali svoje glasove, bodo slišali mojega in tako izpolnili mojo voljo. Eden sem, vendar si je vsak izmed njih oblikoval Kristusa po svojih željah. Glava svojega Telesa sem, vendar so vse, kar vidim, njihove glave, ne moja. Reci jim, naj sklonijo svoje glave in bodo videli mojo. Reci jim, naj se ponižajo, da bi jih lahko dvignil k sebi.
… Vsem povej, da bom svoje kraljestvo utemeljil sredi revščine tistih, ki imajo čas poslušati mojega Duha, me častiti in izpolnjevati mojo voljo. V njih se veseli moja duša!
14. oktobra 1991
Trdnjavo, ki so jo zgradili, da bi vas ločili, sem že obsodil. Vi ste vsi bratje v meni. Moraš jih učiti, da bi to verjeli in jih spodbujati, da bi tako delali. Tistim pa, ki ostajajo ločeni v mojem svetem imenu, pravim, kar sem rekel Cerkvi v Sardah: »Svet vas ima za žive, a v očeh vašega Stvarnika niste živi. Oživite to malo, kar vam je ostalo in je na tem, da umre. Kjer je truplo, se zbirajo krokarji.«
Združite se! Zberite se! Skupaj kličite moje ime! Skupaj posvečujte moje telo in kri! Ne nasprotujte poti! Ponižajte in upognite se, da bi se mogli združiti in me poveličati. Govorite o Duhu, a ne delujete v Duhu. © Govorite o poti, a jo zapirate! Kako malo me poznate… Kličete moje ime, a morite moje otroke med svetiščem in oltarjem. Resnično vam povem, vse to se vam bo vrnilo na dan sodbe. © Ali mi morete pogledati v obraz in mi iskreno reči: "Spravil sem se s svojimi brati." Ali mi morete iskreno reči: "Nisem se ločeval od svojih bratov pod tvojim svetim imenom, imel sem jih za enake sebi." Ko boste stali pred menoj, vam bom moral reči v obraz: "Izgini, s svojimi brati nisi ravnal kot s sebi enakimi, vsak dan si mučil moje Telo. Kje je tvoja zmaga? Ko sem gradil, si uničeval, ko sem zbiral, si raztresal, ko sem združeval, si ločeval!" In vendar, če pridete danes k meni takšni, kot ste, vas bom ozdravil in prenovil in poveličali me boste.
… Kričim in poskušam prebiti vašo gluhoto, da bi vas rešil, in če se vam približam, je to zaradi moje ljubezni do vas…
… Reci jim, da je Gospodovo srce ljubezen in da srce postave temelji na ljubezni. Reci mojemu ljudstvu, da v svoji Hiši ne želim uradnikov. Ti v mojem dnevu ne bodo opravičeni, kajti prav oni so industrializirali mojo Hišo.© Poslal sem vam svojega Duha, da bi živel v vaših srcih, zato vam bo Duh, ki živi v vas, pokazal, da bo moja Cerkev obnovljena znotraj vaših src in da boste v svojem srcu prepoznali drug drugega za brata.
Ali bom zopet trpel bolečino, brat,
katero trpim leto za letom?
Mi boš tokrat dal počitek?
Ali bom spet okušal kelih vašega razkola?
Boš tokrat dal počitek mojemu Telesu
in zaradi mene združil
dan praznovanja velike noči?
S poenotenjem praznovanja velike noči mi boš, brat moj, olajšal bolečino. Razveselil se boš v meni in jaz v tebi. © In mnogim se bo povrnil vid.
… Resnično vam povem: Zberite se, vsi se združite in tokrat poslušajte svojega Pastirja. Vodil vas bom po poti, po kateri morate hoditi. Pošljite moje sporočilo na vse konce sveta.©
25. oktobra 1991
… Pravičnost vedno hodi pred menoj in mir sledi mojim korakom, toda ali to lahko rečem za vas? Kdo bo zadostil za leta vaše razdeljenosti? Svečanosti in razprave me ne zanimajo. Tudi pretvarjanje in prazne besede me ne morejo prevarati.
O hči, kako želim, da bi spoznali, posebno tisti, ki živijo v mojih ranah, globino moje žalosti. Nekatere stvari sem povedal ostro, da bi mogli pridigati po Duhu in ne po črki. Njihovega duha želim napolniti s svojo nadnaravno lučjo, da bi gledali stvari z mojimi očmi in ne s svojimi, da bi videli stvari v moji božanski luči. Znan sem kot Zvesti in Pravični. To ne pomeni, da jim bom pokazal manj zvestobe, pravičnosti in miru, če so sami izgubili zvestobo in pravičnost in da jih ne bom prišel rešit. Tudi če vsi zapustijo mene in moje poti, bom jaz ostal zvest in resničen.[1] Moj Duh bo obnovil mir med brati in po svojem križu in svojih ranah vas bom vse združil v eno Telo in slavili me boste ob enem tabernaklju. Pregrada, ki vas ločuje, bo porušena. Nobenega prekletstva ne bo več[2], Moj žrtveni prestol bo na svojem mestu. © Pridite k meni kot majhni otroci, da bi vam lahko odprl oči vaše duše in bi videli, kakšno upanje vam prinaša moj klic. ©
25. novembra 1991
… Povej mi, ali niste vsi enaki, narejeni z mojimi rokami? Kdo ni bil ustvarjen po moji podobi? Zaradi človeške oholosti se je napolnila Očetova čaša pravičnosti, zaradi svoje togosti so ostali prazni! Mnogi izmed njih govorijo o edinosti in bratstvu, toda njihove besede so lažne in prazne. Dokažite se v očeh svojega Stvarnika tako, da se upognete, da združite dan praznovanja velike noči. Izkažite se tako, da skupaj lomite kruh. Oblecite se v veličastvo in sijaj ponižnosti, ne oblačite se v zunanji videz vere in pobožnosti. Pokesajte se! Nekoč ste živeli v ponižnosti, preprostosti in brezmejni ljubezni in vaša miza je bila bogato obložena. Da, veličina moje Cerkve je presegala vse in vsa bitja, ker je evharistija oživljala mojo Cerkev. Če danes Cerkev izgublja sijaj, je to zato, ker so mnoge Cerkve ukinile mojo nenehno žrtev.[3] Ali more kdo gledati v temo in trditi, da vidi? Ali se lahko kdo pohvali, da je ušel zasedam v mraku? Dokler govorite: "Mi vidimo," vaša krivda ostaja! Rekel sem, da imam tudi druge ovce, ki niso iz te staje, katere moram prav tako pasti. A komaj pripeljem zablodelo jagnje nazaj v čredo, da bi živelo resnično življenje v meni, komaj mu povrnem vid, planete nadenj, da bi mu vzeli nebeško kraljestvo! Ali more hudič odpreti slepemu oči? Ali ga more prepričati, da zakliče: "Abba!" Roka mojega Očeta bo padla na vas, če se ne boste pokesali.
10. marca 1990
… Posebej kličem tiste, ki v mojem imenu delajo za edinost in mir. Prosim jih, da se obrnejo, pridejo k meni, se mi približajo kakor otroci in mi odgovorijo na vprašanja:
Bratje, ali ste vse naredili, da bi dosegli edinost mojega Telesa?
Bratje, povejte mi, kje je mir, ki sem vam ga zapustil, dar, ki sem vam ga dal?
Zakaj se nenehno ločujete v meni?
Ali si iskreno prizadevate, da bi se znova združili v veri in dejanjih?
Resnično vam pravim: oživite svojega duha z duhovno revolucijo, z revolucijo ljubezni. Odpustite zamere, ki jih imate drug do drugega. K meni pridite obnovljeni in čisti. Prebudite se iz spanja! Prav pred vašimi vrati sem in trkam. Ne bodite kot sol, ki je izgubila okus, bodite kot drevo, ki nežno brsti in prinaša sadove svetosti. Izpolnite mojo postavo in kot v preteklih časih pomagajte drug drugemu. ©
Svoje oči dvigam k Očetu in ga prosim:
Sveti Oče, ohrani te, ki si mi jih dal v svojem imenu,
da bodo eno kakor midva,
da bodo vsi eno.
Pravični Oče,
spomni jih na mojo poslušnost, ponižnost,
vdanost in veliko ljubezen,
da bi mogli končati moj smrtni boj,
ki je vzrok krvavenju mojega Telesa.
Naj spoznajo svoje zmote, naj se spravijo
in me vredno prejemajo.
Oče, pokliči pastirje, nauči jih,
da bodo spravljivi in krotki drug do drugega,
da bodo majhni in ponižni.
Naj v tem času posta spoznajo moje zadoščevanje
in v meni iščejo resnično modrost. Amen. ©
Blagor človeku, ki me posluša, blagor tistim, ki sledijo mojim potem, blagor človeku, ki se poniža, blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. Jaz, vaš Gospod, blagoslavljam vas in vaše družine in dajem Dih svoje ljubezni na vaša čela in svoj mir v vaša mala srca. Nikoli ne pozabite, da je Ljubezen vedno z vami. Bodite eno.
[1] Raz 19,11.
[2] Raz 22,3.
[3] Prerokovano po preroku Danijelu 11,31.
PREDSTAVITEV VASSULE RYDEN NA SVETOVNEMU SVETU CERKVA
EDINOST IN OBNOVA
POSVETOVANJE O KRŠČANSKI DUHOVNOSTI NAŠEGA ČASA
27. aprila – 4. maja 1994
Molitev:
Oče, sebe, svojo dušo in telo posvečamo Tvoji službi,
da bi nas Tvoje oči in Tvoje srce nikoli ne zapustili.
Svoj kraljevski prestol postavi v nas in daj nam svoje ukaze.
Naj napredujemo v čistosti srca, da bi lahko izpolnili vse, kar si nam naročil izpolniti. Amen.
BOG KLIČE SVOJE LJUDSTVO
Ko so me povabili, da bi govorila o svojem življenju v Kristusu, sem oklevala spregovoriti o osebni »izkušnji« z Bogom. Ne upam si reči, da so moji »pogovori z Jezusom« duhovnost. Naj raje govori Bog, ki je obujal preroke in se razodeval velikokrat in »na veliko načinov.« (Heb 1,1). »Razlil bom od svojega Duha čez vse meso«, govori Bog (Apd 2,17) in jaz sem ena od sinov in hčera, po kateri ponavlja svojo blagoslovljeno besedo. To, kar sledi, je pričevanje o mističnem izročilu nerazdeljene Cerkve.[1]
KLIC K EDINOSTI
Da bi bili združeni in eno z Bogom, moramo dovoliti njegovemu Duhu, da vstopi v nas. Gospod pravi:
Mojemu Duhu dovoli, da diha in prebiva v globini tvoje duše. Dopusti mi, da očistim vse nepopolnosti in nečistosti, ki mi nasprotujejo… Vate bom stopil kot vihar. Moral bom napeti svoj lok in vate usmeriti svoje puščice. O, česa ne bi storil zate!
Mojemu Duhu dovoli, da raste v tebi. Mojemu božanskemu ognju dovoli, da zagori z velikim plamenom. Moj božanski ogenj te bo stopil. Zato se ne pritožuj, ko pridem k tebi kot kladivo, ki razbija tvoje nepopolnosti. Svojega Svetega ne sprašuj, kaj dela. Jaz sem na poti v globine tvoje duše, kjer je moje bivališče. Ovire me ne bodo zaustavile. Odpihnil jih bom kot vihar in uničil vse tekmece…
Iz tebe želim narediti učljivo in poslušno orodje. V tebi bo moja prisotnost kot ogenj in kot puščice. Ne boj se, ne bom te zlomil. Zlomil bom samo svoje tekmece. Jaz se bom boril znotraj tebe. Upošteval bom tudi tvojo krhkost…
Zato dovoli svojemu Kralju in Vladarju, da vlada nad teboj…
Moja čistost bo dosegla vsako tvojo najmanjšo nečistost in jo použila. Moja luč bo še naprej sijala v tebi in moj Duh se bo izlival v tvojega kot reka…« (20. januarja 1992)
KLIC K POSVEČEVANJU BOŽJEGA IMENA
Od stvarjenja sveta dalje sem vas klical po imenu, toda ko sem vam predlagal mir, popoln mir, ste bili skoraj vsi za vojno. Kljub temu sedaj na vas izlivam Svetega Duha, da bi vas spomnil na vaše prave temelje in da ste vsi moje potomstvo. Toda danes je moje potomstvo polno mrtvih besed…
Generacija, vaš duh še vedno ni usmerjen vame. Kdaj se boste odločili, da se boste vrnili k meni? Ali hočete prestopiti prag te dobe s plamtečim ognjem in žveplom? Le kako lahko vaša duša zamenja mojo slavo za ničvreden ponaredek, ki vam ga hudič vsak dan ponuja? Prosite me za vsakdanji kruh in jaz vam ga bom dal!…
Pazite se tistih, ki ohranjajo zunanji videz vere, a zavračajo njeno notranjo moč, ki je Sveti Duh …
Prislonite svoje uho k mojim ustom, tistim ustom, ki so dihnile skozi vaše nosnice življenje. Iz prahu zemlje sem vas naredil in oživil, da osvojite zemljo. Dotaknil sem se vas in vas prosil, da poslušate mojo besedo. Pridite! Spreobrnite se in se z vsem svojim srcem odpovejte grehom, ki omadežujejo vašo dušo. POSVEČUJTE MOJE IME. (13. decembra 1992)
Dotaknil se bom ljudi iz vsakega naroda, vsake rase in vsakega jezika in jih vprašal: Ali boste hodili za menoj? in oni bodo odgovorili: Hočemo iti s teboj, ker smo spoznali resnico. Drugega za drugim bom privedel k sebi, da bi živeli v mojem Srcu…
Kdo bo usmiljen z mojim ljudstvom, če ne jaz? Ko mnogi narodi nenehno padajo v odpad, ko je krona nasilja na vsaki glavi, ko v človeških srcih vladajo strasti, kako naj molčim? Brezboštvo se je razširilo po vsem svetu, ali naj molčim? Povej jim: blagor srcu, ki bo sklenilo mir s svojim bratom. Kajti imenovalo se bo otrok Najvišjega! Blagor srcu, ki ne bo več tavalo v temi in se bo resnično spravilo s svojim bratom! Ne samo, da bo uživalo mojo naklonjenost, ampak mu bom resnično odkril neizčrpno bogastvo Presvetega Srca! Ljudje okrog njega bodo, osupli nad njegovo žarečo lepoto, govorili: Resnično, Bog je skrit v njem… (3. februarja 1993)
Stopil sem s prestola, da prehodim vso pot do tebe, te osvojim in spomnim, da si dedič mojega kraljestva. Prišel sem iz svojega kraljevskega bivališča v to divjino, da bi te poiskal…
Da bi počastil svoje ime, sem obudil mrtve, da pričujejo o mojem kraljestvu…
Povejte mi, kdo med vami bo prvi, ki bo končal moj smrtni boj in izpolnil moje prošnje po edinosti in miru, preden pride moja ura, pred katero trepetajo vsi moji angeli.
Kje je duša, ki bo posejala v narodih semena miru in ljubezni?
Kdo med vami bo prvi, ki bo stopil na krvave odtise mojih nog? Ali me resnično iščete?
Svet, pošiljam vam glasnika za glasnikom, da bi prebili vašo gluhoto. Vendar sem utrujen od vašega zavračanja, vaše otopelosti, hladnosti, nadutosti in togosti, ko se srečujete zaradi edinosti.
Zaradi vaše razdeljenosti je moja Cerkev v razvalinah. Zaradi pomanjkanja vere ne sprejemate mojih nasvetov in ne izpolnjujete mojih želja … ( 18. februarja 1993)
KLIC K SPREJETJU DAROV SVETEGA DUHA
Moj Duh prihaja v teh dneh z vso močjo, da bi vam pomagal sedaj, ko vas zagrinja tema. (24. januarja 1991)
Notranja moč moje Cerkve je Sveti Duh v njej, živ in delujoč, kot srce v telesu. Sveti Duh je srce mojega telesa, ki je Cerkev. (15. aprila 1991)
[1] Moja pričevanja so objavljana pod naslovom Resnično življenje v Bogu.
Vassulin govor na ekumenskem romanju po poteh apostola Pavla, Turčija in Grčija, binkošti, 25. maj 2007
Cerkev je ena, vedno je bila ena. Toda ljudem v Cerkvi jo je s svojimi prepiri, predsodki, z ošabnostjo, predvsem pa zaradi pomanjkanja medsebojne ljubezni, »uspelo« razdeliti. In to vsi vemo!
Kristus je v sporočilu žalostno dejal: » Moje kraljestvo na Zemlji je moja Cerkev in evharistija je življenje te cerkve, te Cerkve, ki sem vam jo jaz dal. Zapustil sem vas z eno Cerkvijo, toda komaj sem odšel, da bi šel k Očetu, ste že razdejali mojo Hišo! Zravnali ste jo z zemljo! Moja čreda tava sem in tja … Kako dolgo bom moral piti čašo vaše razdeljenosti? Čašo žalosti in opustošenja! (14.11.1991)
To Kristusovo tožbo bi morali upoštevati, iskanje pomiritve in edinosti bi moralo prešinjati vse dejavnosti Cerkve. Doseganje cilja, ki je Kristusov cilj, bi moralo biti naša prva naloga. To je naš dolg Bogu, naša dolžnost do Boga, to je naša odgovornost za jamčenje dostojnosti Cerkve.
Ne glede na to, kako si Cerkev prizadeva doseči ta cilj, bo razdeljenost ostala in ne bo vidnega premika vse dokler se datum praznovanja Velike noči ne poenoti, oziroma se ne doseže skupno obhajanje. Kristus namreč že leta prosi za združitev datumov Velike noči in nam obljublja, da če bo to storjeno, bo On naredil ostalo, to pomeni, da nas bo združil in privedel do popolne edinosti.
Jezus je rekel: »Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni (Jn, 15,9-10).« Če pa ne, Gospod pravi: »Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo.« (Jn 15,6).
Očitno mnogi niso resno vzeli teh Kristusovih besed. Kako zmotno in nepošteno ravnanje! Kljub temu, da nas evangelij poziva k edinosti, razdeljenost ostaja. Zato Resnično življenje v Bogu ne sme dopustiti, da nas ta »težka bolezen«, ki ubija delovanje Telesa, še naprej premaguje, temveč se moramo boriti z vezmi ljubezni. Vsi se moramo čutiti odgovorne, da smo dopustili to »bolezen«, ki je opustošila Kristusovo mistično Telo, pa čeprav razdeljenosti nismo povzročili mi, ampak naši predniki.
Tudi cerkev bi morala v ponižnosti pokazati pot in prisluhniti klicem nas, laikov, ki imamo pravico, da izrazimo svoje obupno iskanje edinosti in medsebojnega odnosa … Brez laikov ni Cerkve … Mi, laiki, si močno želimo edinosti!
Vemo, da Bog sovraži razdeljivost, ker je napačna in pojhušljiva. Zakaj torej nekateri ljudje v Cerkvi namerno še dalje žalijo Kristusa s tem, da vzdržujejo takšno razdeljenost?
Živeti z ljubeznijo in ponižnostjo ni vprašanje čustev, niti ni menjanje vere in resnice, marveč je oznanilo resnice po Svetem pismu, je oživljanje vsake besede iz evangelija. Ne smemo ostati gluhi za Božjo besedo.
Kristjani, ki ostajajo razdeljeni, ne živijo v Resnici, pa naj si še tako prizadevajo za pravičen in spoštljiv ugled v svetu, naj še tako molijo ali naredijo ne vem koliko posvetitev. Njihovo pomanjkanje ljubezni, pomanjkanje ponižnosti so tako očitna znamenja, da jih vsi opazimo.
Že stoletja smo kristjani razdeljeni. Nekateri priznavajo svoj greh, nekateri žalostno ugotavljajo, da nimajo moči, da bi skupaj slavili sveto evharistijo. Kaj torej zadržuje Cerkev? Zadržuje jo dejstvo, da se ne morejo niti zediniti niti pobotati, ker tudi tu manjka ljubezni in ponižnosti. Vse dokler njihova srca ne bodo zagorela z ognjem Svetega Duha v ljubezni do Kristusa, bodo še naprej pasivni in neučinkoviti, podobni suhim kostem v Ezekielovem videnju.
Ljubezen je temelj in osnova edinosti. Cerkev ne živi v polni skupnosti zato, ker se govori, razpravlja in pojasnjuje brez ljubezni. In to je brezplodno! Razdeljenost je usmerjena proti Kristusu. Vsi, ki se imajo za kristjane in ostajajo razdeljeni, prelamljajo zapoved Jezusa Kristusa, ki je dejal: »Ljubite drug drugega.« Soočimo se s tem, da se kristjani, ki ne ljubijo in živijo v svoji slavi, ne bodo nikoli spravili, ker še niso popolnoma dozoreli v Kristusu.
Spomnimo se, da je Kristus na zadnji večerji blagoslovil in dvignil kruh ter rekel svojim učencem: »Vzemite in jejte, to je moje telo.« potem je dvignil kelih, izrekel zahvalo, ga podal učencem in rekel: »Pijte iz njega vsi, kajti to je moja kri, kri zaveze, ki se preliva v odpuščanje grehov …«
To je Kristusova zapoved in to moramo vsi ubogati. Ali lahko rečemo, da živimo v Kristusu, če ne sklenemo miru in se ne spravimo drug z drugim? Ali ljudje v Cerkvi preživijo en dan brez greha razdeljenosti? Če to vemo, se morajo pastirji in tudi vsi mi odločiti.
Na voljo sta dve možnosti. Prva izbira pripada Bogu, prihaja od Boga, in to je: živeti v ljubezni, miru, ponižnosti, spravi in edinosti. Druga izbira pripada Satanu, in to je: sovraštvo, vojna, napuh, neodpuščanje, sebičnost in razdeljenost. Ni se težko odločiti. Toda, ko se odločimo in izberemo Božjo stran in se po njej ravnamo, bomo odgovorni in bomo vsi plačali za vsako ošabno obnašanje, za napuh, predsodek, mržnjo, za pomanjkanje sočutja, za našo hladnost ter za vsako besedo, ki jo bomo izgovorili proti drugemu, za sebičnost, in tako dalje. Kajti, prelamljali bomo Kristusove zapovedi. Tako je to.
Na dan sodbe ne bomo mogli reči Bogu, da v našem času ni pokazal usmiljenja, da nam ni razkril svojih načrtov. Ne bomo se mogli pretvarjati, da ga nismo slišali v njegovih klicih ali pa da ga nismo razumeli. Jaz in tudi vi vemo, da nas znamenja časov vse pozivajo k edinosti. Zakaj nekatere ugledne osebe v Cerkvi ne morejo razbrati teh znamenj? Ne moremo prezreti znamenj, ki prihajajo od Svetega Duha. In vendar se to dogaja. To je zato, ker so izgubili občutek za nadnaravno, ker verjamejo samo v naturalizem. To pa je velik greh.
Takšno jalovo početje nasprotuje temu, kar je Kristus prosil Očeta, ko je molil »…da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.«. (Jn, 17,21) Še več, ko ne storimo ničesar, da bi se zedinila Cerkev, in smo tiho, smo kot grobovi na brezkončnem pokopališču.
Če vam kdo reče, da ravnate napačno, ko živite duhovno edinost ali medsebojni odnos, tako kot danes in te dni, bi ga morali vi vprašati: »Zakaj preskušaš Boga, ko siliš pastirje, da ostajajo razdeljeni? Če me sprašuješ o dejanju pomiritve in ljubezni, moraš vedeti, da sledim Kristusovi zapovedu. Kaj je zate bolje: ali da slediš zapovedi Jezusa Kristusa ali da ga ne ubogaš? Ali je greh ljubiti in se spraviti drug z drugim? Očitno ne! Greh je ravno v prelamljanju in zavračanju zapovedi našega Gospoda in poziva k edinosti. Tvoj greh razdeljenosti je uničil del cerkve in povzročil opustošenje zunaj nje, in ti to veš. Kako naj bo Kristusovo telo prepoznavno v nas, če ostajamo razdeljeni? Kako naj svet veruje, da je Oče poslal Sina? Jaz sem se odločil, da ne bom razpršen in raztrgan zaradi njihove sebičnosti, duha napuha, predsodkov, osebnih interesov, temveč bom poslušen Gospodovi zapovedi, da bom ostal v Njem, kajti s pomočjo Svetega Duha sem zaznal znamenja časov, ki nas pozivajo k edinosti, k zbiranju okoli enega oltarja … Hočem biti popolna podoba edinosti, ki blagohotno privablja vsakogar k resničnem življenju v Bogu. Rad bi prebival v Sveti Trojici.
In ko boste, prijatelji moji, izgovorili te besede, boste videli reakcijo tistih, ki zadržujejo edinost in, ki posedujejo ključe nebeškega kraljestva. Ne vstopijo niti sami, niti drugim ne pustijo vstopiti. Enaki so nekdanjim oblastnikom, starcem in pismoukom, velikemu duhovniku Hanu, Kajfi, Jonatanu, Aleksandru in vsem članom velikoduhovniških zborov, ki so preganjali Petra in Janeza, in so govorili drug drugemu: »Da pa se glas o tem ne bi še bolj raznesel med ljudstvom, jima bomo zabičali, da ne smeta pred nikomer več govoriti o tem imenu.« (Apd, 4,17)
Danes je naša odgovornost enaka odgovornosti Petra in Janeza, ki sta rekla: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« (Apd, 4,19) In drugje, ko je Peter s svojimi učenci dejal velikemu duhovniki: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem.« (Apd 5,29)
In vprašaj ga dalje: »Kdo od naju greši? Tisti, ki se je pomiril s svojimi brati, ki deli z njimi en kelih in en kruh ter sledi Kristusovim zapovedim, ali tisi, ki se ni spravil in vzdržuje razdeljenost? Ki bruha strup na svojega brata in tako podpira Ločevalca? Ali je Kristus Bog razdeljenosti ali edinosti? Jaz namreč verjamem, da sem na pravi strani, ker sem izbral spravo, ki jo oznanja evangelij. Dvomim, da grešim ali kršim ali škodujem Kristusovemu mističnemu Telesu ali, da delam moralno škodo vernim. Nasprotno, pomirjen sem s svojimi brati, v ponižnosti in ljubezni živim duhovno edinost, za katero naš Gospod prosi že stoletja.«
To morate povedati.
Gospod je dejal v sporočilu: »Dvigni svoj glas v moji hiši in vprašaj pastirje: 'Ali je kdo pripravljen delati z gorečnostjo in ljubeznijo, da bi obnovil to razmajano Hišo? Ali je kdo v njej, ki je voljan braniti to Hišo? Ali je kdo, ki razume, o čem govorim? Ali je kdo v Gospodovi Hiši, ki je pripravljen širiti Božje kraljestvo? (20.10.1998)
Prosimo Gospoda, naj nam pošlje svojega Svetega Duha, ki je izvir krščanske edinosti, da razsvetli vse tiste, ki še vedno nasprotujejo poti k edinosti.
Prositi moramo Svetega Duha, da nas opogumi in nam podeli Duha moči, da bi mogli goreče in vneto nadaljevati z izvrševanjem Božje volje, da ne bi nikoli izgubili poguma ali se utrudili zaradi hudobnih napadov tistih, ki ne poslušajo klicev Svetega Duha, naj bomo eno. Kristus pravi v sporočilu: »Lahko bi izrekel eno samo besedo na njihovih srečanjih in z njo združil svojo Cerkev. A nebeška slava mi bo podarjena od ubogih, slabotnih in tistih, ki jih zaničujejo.« (13.10.1991)
Zato se pridružujem vsem kontemplativnim bralcem „Resničnega življenja v Bogu“ v uboštvu, slabotnosti in v zaničevanosti s strani učenih in modrih, in prosim odgovorne v Cerkvi, da ustavijo medsebojna prerekanja zaradi Kristusove ljubezni, neiskrenost in brezbrižnost do edinosti. Naj dovolijo Svetemu Duhu, da jih vodi, naj poslušajo vzdihe Duha, ki nas prosi, nam zapoveduje, da se združimo ob enem oltarju, delimo med seboj en kelih in en kruh ter skupaj enoglasno oznanjamo, da je en Gospod, ena vera, en krst in en Bog, ki je Oče vseh, nad vsemi po vseh in v vseh.
Vassula Ryden