Vassulin govor na ekumenskem romanju po poteh apostola Pavla, Turčija in Grčija, binkošti, 25. maj 2007

Cerkev je ena, vedno je bila ena. Toda ljudem v Cerkvi jo je s svojimi prepiri, predsodki, z ošabnostjo, predvsem pa zaradi pomanjkanja medsebojne ljubezni, »uspelo« razdeliti. In to vsi vemo!

Kristus je v sporočilu žalostno dejal: » Moje kraljestvo na Zemlji je moja Cerkev in evharistija je življenje te cerkve, te Cerkve, ki sem vam jo jaz dal. Zapustil sem vas z eno Cerkvijo, toda komaj sem odšel, da bi šel k Očetu, ste že razdejali mojo Hišo! Zravnali ste jo z zemljo! Moja čreda tava sem in tja €¦ Kako dolgo bom moral piti čašo vaše razdeljenosti? Čašo žalosti in opustošenja! (14.11.1991)

To Kristusovo tožbo bi morali upoštevati, iskanje pomiritve in edinosti bi moralo prešinjati vse dejavnosti Cerkve. Doseganje cilja, ki je Kristusov cilj, bi moralo biti naša prva naloga. To je naš dolg Bogu, naša dolžnost do Boga, to je naša odgovornost za jamčenje dostojnosti Cerkve.

Ne glede na to, kako si Cerkev prizadeva doseči ta cilj, bo razdeljenost ostala in ne bo vidnega premika vse dokler se datum praznovanja Velike noči ne poenoti, oziroma se ne doseže skupno obhajanje. Kristus namreč že leta prosi za združitev datumov Velike noči in nam obljublja, da če bo to storjeno, bo On naredil ostalo, to pomeni, da nas bo združil in privedel do popolne edinosti.

Jezus je rekel: »Ostanite v moji ljubezni! Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni (Jn, 15,9-10).« Če pa ne, Gospod pravi: »Če kdo ne ostane v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Te mladike poberejo in vržejo v ogenj in zgorijo.« (Jn 15,6).

Očitno mnogi niso resno vzeli teh Kristusovih besed. Kako zmotno in nepošteno ravnanje! Kljub temu, da nas evangelij poziva k edinosti, razdeljenost ostaja. Zato Resnično življenje v Bogu ne sme dopustiti, da nas ta »težka bolezen«, ki ubija delovanje Telesa, še naprej premaguje, temveč se moramo boriti z vezmi ljubezni. Vsi se moramo čutiti odgovorne, da smo dopustili to »bolezen«, ki je opustošila Kristusovo mistično Telo, pa čeprav razdeljenosti nismo povzročili mi, ampak naši predniki.

Tudi cerkev bi morala v ponižnosti pokazati pot in prisluhniti klicem nas, laikov, ki imamo pravico, da izrazimo svoje obupno iskanje edinosti in medsebojnega odnosa €¦ Brez laikov ni Cerkve €¦ Mi, laiki, si močno želimo edinosti!

Vemo, da Bog sovraži razdeljivost, ker je napačna in pojhušljiva. Zakaj torej nekateri ljudje v Cerkvi namerno še dalje žalijo Kristusa s tem, da vzdržujejo takšno razdeljenost?

Živeti z ljubeznijo in ponižnostjo ni vprašanje čustev, niti ni menjanje vere in resnice, marveč je oznanilo resnice po Svetem pismu, je oživljanje vsake besede iz evangelija. Ne smemo ostati gluhi za Božjo besedo.

Kristjani, ki ostajajo razdeljeni, ne živijo v Resnici, pa naj si še tako prizadevajo za pravičen in spoštljiv ugled v svetu, naj še tako molijo ali naredijo ne vem koliko posvetitev. Njihovo pomanjkanje ljubezni, pomanjkanje ponižnosti so tako očitna znamenja, da jih vsi opazimo.

Že stoletja smo kristjani razdeljeni. Nekateri priznavajo svoj greh, nekateri žalostno ugotavljajo, da nimajo moči, da bi skupaj slavili sveto evharistijo. Kaj torej zadržuje Cerkev? Zadržuje jo dejstvo, da se ne morejo niti zediniti niti pobotati, ker tudi tu manjka ljubezni in ponižnosti. Vse dokler njihova srca ne bodo zagorela z ognjem Svetega Duha v ljubezni do Kristusa, bodo še naprej pasivni in neučinkoviti, podobni suhim kostem v Ezekielovem videnju.

Ljubezen je temelj in osnova edinosti. Cerkev ne živi v polni skupnosti zato, ker se govori, razpravlja in pojasnjuje brez ljubezni. In to je brezplodno! Razdeljenost je usmerjena proti Kristusu. Vsi, ki se imajo za kristjane in ostajajo razdeljeni, prelamljajo zapoved Jezusa Kristusa, ki je dejal: »Ljubite drug drugega.« Soočimo se s tem, da se kristjani, ki ne ljubijo in živijo v svoji slavi, ne bodo nikoli spravili, ker še niso popolnoma dozoreli v Kristusu.

Spomnimo se, da je Kristus na zadnji večerji blagoslovil in dvignil kruh ter rekel svojim učencem: »Vzemite in jejte, to je moje telo.« potem je dvignil kelih, izrekel zahvalo, ga podal učencem in rekel: »Pijte iz njega vsi, kajti to je moja kri, kri zaveze, ki se preliva v odpuščanje grehov €¦«

To je Kristusova zapoved in to moramo vsi ubogati. Ali lahko rečemo, da živimo v Kristusu, če ne sklenemo miru in se ne spravimo drug z drugim? Ali ljudje v Cerkvi preživijo en dan brez greha razdeljenosti? Če to vemo, se morajo pastirji in tudi vsi mi odločiti.

Na voljo sta dve možnosti. Prva izbira pripada Bogu, prihaja od Boga, in to je: živeti v ljubezni, miru, ponižnosti, spravi in edinosti. Druga izbira pripada Satanu, in to je: sovraštvo, vojna, napuh, neodpuščanje, sebičnost in razdeljenost. Ni se težko odločiti. Toda, ko se odločimo in izberemo Božjo stran in se po njej ravnamo, bomo odgovorni in bomo vsi plačali za vsako ošabno obnašanje, za napuh, predsodek, mržnjo, za pomanjkanje sočutja, za našo hladnost ter za vsako besedo, ki jo bomo izgovorili proti drugemu, za sebičnost, in tako dalje. Kajti, prelamljali bomo Kristusove zapovedi. Tako je to.

Na dan sodbe ne bomo mogli reči Bogu, da v našem času ni pokazal usmiljenja, da nam ni razkril svojih načrtov. Ne bomo se mogli pretvarjati, da ga nismo slišali v njegovih klicih ali pa da ga nismo razumeli. Jaz in tudi vi vemo, da nas znamenja časov vse pozivajo k edinosti. Zakaj nekatere ugledne osebe v Cerkvi ne morejo razbrati teh znamenj? Ne moremo prezreti znamenj, ki prihajajo od Svetega Duha. In vendar se to dogaja. To je zato, ker so izgubili občutek za nadnaravno, ker verjamejo samo v naturalizem. To pa je velik greh.

Takšno jalovo početje nasprotuje temu, kar je Kristus prosil Očeta, ko je molil »€¦da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.«. (Jn, 17,21) Š e več, ko ne storimo ničesar, da bi se zedinila Cerkev, in smo tiho, smo kot grobovi na brezkončnem pokopališču.

Če vam kdo reče, da ravnate napačno, ko živite duhovno edinost ali medsebojni odnos, tako kot danes in te dni, bi ga morali vi vprašati: »Zakaj preskušaš Boga, ko siliš pastirje, da ostajajo razdeljeni? Če me sprašuješ o dejanju pomiritve in ljubezni, moraš vedeti, da sledim Kristusovi zapovedu. Kaj je zate bolje: ali da slediš zapovedi Jezusa Kristusa ali da ga ne ubogaš? Ali je greh ljubiti in se spraviti drug z drugim? Očitno ne! Greh je ravno v prelamljanju in zavračanju zapovedi našega Gospoda in poziva k edinosti. Tvoj greh razdeljenosti je uničil del cerkve in povzročil opustošenje zunaj nje, in ti to veš. Kako naj bo Kristusovo telo prepoznavno v nas, če ostajamo razdeljeni? Kako naj svet veruje, da je Oče poslal Sina? Jaz sem se odločil, da ne bom razpršen in raztrgan zaradi njihove sebičnosti, duha napuha, predsodkov, osebnih interesov, temveč bom poslušen Gospodovi zapovedi, da bom ostal v Njem, kajti s pomočjo Svetega Duha sem zaznal znamenja časov, ki nas pozivajo k edinosti, k zbiranju okoli enega oltarja €¦ Hočem biti popolna podoba edinosti, ki blagohotno privablja vsakogar k resničnem življenju v Bogu. Rad bi prebival v Sveti Trojici.

In ko boste, prijatelji moji, izgovorili te besede, boste videli reakcijo tistih, ki zadržujejo edinost in, ki posedujejo ključe nebeškega kraljestva. Ne vstopijo niti sami, niti drugim ne pustijo vstopiti. Enaki so nekdanjim oblastnikom, starcem in pismoukom, velikemu duhovniku Hanu, Kajfi, Jonatanu, Aleksandru in vsem članom velikoduhovniških zborov, ki so preganjali Petra in Janeza, in so govorili drug drugemu: »Da pa se glas o tem ne bi še bolj raznesel med ljudstvom, jima bomo zabičali, da ne smeta pred nikomer več govoriti o tem imenu.« (Apd, 4,17)

Danes je naša odgovornost enaka odgovornosti Petra in Janeza, ki sta rekla: »Presodite, kaj je bolj pravično pred Bogom: poslušati vas ali Boga? Ne moreva, da ne bi govorila o tem, kar sva videla in slišala.« (Apd, 4,19) In drugje, ko je Peter s svojimi učenci dejal velikemu duhovniki: »Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem.« (Apd 5,29)

In vprašaj ga dalje: »Kdo od naju greši? Tisti, ki se je pomiril s svojimi brati, ki deli z njimi en kelih in en kruh ter sledi Kristusovim zapovedim, ali tisi, ki se ni spravil in vzdržuje razdeljenost? Ki bruha strup na svojega brata in tako podpira Ločevalca? Ali je Kristus Bog razdeljenosti ali edinosti? Jaz namreč verjamem, da sem na pravi strani, ker sem izbral spravo, ki jo oznanja evangelij. Dvomim, da grešim ali kršim ali škodujem Kristusovemu mističnemu Telesu ali, da delam moralno škodo vernim. Nasprotno, pomirjen sem s svojimi brati, v ponižnosti in ljubezni živim duhovno edinost, za katero naš Gospod prosi že stoletja.«

To morate povedati.

Gospod je dejal v sporočilu: »Dvigni svoj glas v moji hiši in vprašaj pastirje: ‘Ali je kdo pripravljen delati z gorečnostjo in ljubeznijo, da bi obnovil to razmajano Hišo? Ali je kdo v njej, ki je voljan braniti to Hišo? Ali je kdo, ki razume, o čem govorim? Ali je kdo v Gospodovi Hiši, ki je pripravljen širiti Božje kraljestvo? (20.10.1998)

Prosimo Gospoda, naj nam pošlje svojega Svetega Duha, ki je izvir krščanske edinosti, da razsvetli vse tiste, ki še vedno nasprotujejo poti k edinosti.

Prositi moramo Svetega Duha, da nas opogumi in nam podeli Duha moči, da bi mogli goreče in vneto nadaljevati z izvrševanjem Božje volje, da ne bi nikoli izgubili poguma ali se utrudili zaradi hudobnih napadov tistih, ki ne poslušajo klicev Svetega Duha, naj bomo eno. Kristus pravi v sporočilu: »Lahko bi izrekel eno samo besedo na njihovih srečanjih in z njo združil svojo Cerkev. A nebeška slava mi bo podarjena od ubogih, slabotnih in tistih, ki jih zaničujejo.« (13.10.1991)

 

Zato se pridružujem vsem kontemplativnim bralcem €žResničnega življenja v Bogu€œ v uboštvu, slabotnosti in v zaničevanosti s strani učenih in modrih, in prosim odgovorne v Cerkvi, da ustavijo medsebojna prerekanja zaradi Kristusove ljubezni, neiskrenost in brezbrižnost do edinosti. Naj dovolijo Svetemu Duhu, da jih vodi, naj poslušajo vzdihe Duha, ki nas prosi, nam zapoveduje, da se združimo ob enem oltarju, delimo med seboj en kelih in en kruh ter skupaj enoglasno oznanjamo, da je en Gospod, ena vera, en krst in en Bog, ki je Oče vseh, nad vsemi po vseh in v vseh.

Vassula Ryden