TLIG: Resnično Življenje v Bogu in Vassulla Ryden

Primerjajte besedilo na originalni angleški spletni strani: www.tlig.org – stališče cerkve (testimonies)

NIHIL OBSTAT

 

Rim, 3. marca 2003

Dragi bralci Resničnega življenja v Bogu,

od leta 2000 dalje imam čast biti v zvezi z njegovo eminenco, kardinalom Josephom Ratzingerjem, prefektom Kongregacije za verski nauk. Dne 6. julija 2000 sem vložila svojo ponižno prošnjo, da se moji spisi predajo Kongregaciji v nadaljnji študijski pregled, in da se mi omogoči odgovoriti na zadržke, ki in kakor so bili izrečeni v Notifikaciji z dne 6. oktobra 1995. Njegova eminenca, gospod kardinal, mi je to dobrohotno dopustil ter mi po očetu Prosperu Grechu izročil pismo z dne 4. aprila 2002, ki je vsebovalo pet vprašanj, na katera sem morala odgovoriti. Svoje odgovore na omenjena vprašanja sem predložila Kongregaciji za verski nauk dne 26. junija 2002. Kardinal Ratzinger me je zdaj naprosil, da objavim vprašanja skupaj s svojimi odgovori. Veseli me, da jih lahko delim z vami kot odraz uradnega stališča.

Prosim Vsemogočnega, da bi objava tega dokumenta podprla dialog resnice in ljubezni, ki je tako zelo pomemben ne le za ekumenizem, ampak tudi za to, da bi Božje milosti v Cerkvi napravil rodovitne.

Bog vas blagoslovi!

Vassula

Collegio Sta Monica

Via Paolo VI, 25

I-00193 Rim

4. aprila 2002

Spoštovana gospa Rydén!

Dne 6. julija 2000 ste pisali njegovi eminenci kardinalu Ratzingerju v zvezi z Notifikacijo Kongregacije za verski nauk, ki se tiče vaših spisov. Njegova eminenca, gospod kardinal, se je €“ upoštevaje vaše pismo in skupaj s svojimi sodelavci €“ odločil, da vam da možnost, da razjasnite pomen nekaterih trditev v svojih publikacijah. V ta namen mi je bilo naloženo, da stopim z vami v stik, tako v osebnem pogovoru kot pisno, tako da bi Kongregacija dobila jasnejšo predstavo o natančni interpretaciji teh trditev. Že na samem začetku pa bi rad poudaril, da za vas glede na to, da niste rimokatoličanka, ne velja jurisdikcija te Kongregacije in da vas torej ne zadeva osebna cenzura. A ker mnogi katoličani sledijo »Resničnemu življenju v Bogu« (RŽVB), imajo pravico vedeti, kje so z vidika nauka in prakse, ki in kakor sta izražena v vaših objavah. Prav tako se zavedamo vaših dejanj usmiljenja, vaših prizadevanj, da bi vse kristjane pripeljali k edinosti pod rimskim škofom, vaše velike predanosti blaženi Devici Mariji, vašega predstavljanja Boga kot Boga ljubezni celo nekristjanom ter vašega nasprotovanja racionalizmu in pokvarjenosti med kristjani. Zdi se tudi, da vaše najnovejše knjige ne vsebujejo več nejasnih izjav zgodnjih del. Kljub temu bi vam bil hvaležen, če bi mogli čim bolj jasno odgovoriti na nekaj vprašanj, kar naj bi pomagalo Kongregaciji, da si ustvari jasnejšo podobo vašega delovanja.

1. Dobro veste, da tako za katoličane kot za pravoslavne obstaja samo eno razodetje, in sicer razodetje Boga v Jezusu Kristusu, ki in kakor je vsebovano v Svetem pismu in v izročilu. V katoliški Cerkvi celo priznana »privatna« razodetja, kakršni sta Lurd in Fatima, pa čeprav upoštevana z vso resnostjo, niso obvezni predmet vere. Torej, v kakšnem smislu imate svoje spise za razodetja in kako naj bi jih sprejemali vaši poslušalci in bralci?

2. Pripadate pravoslavni Cerkvi in pogosto spodbujate duhovnike in škofe te vere, da bi priznali papeža in se pobotali z rimsko Cerkvijo. Zato, žal, niste dobrodošli v nekaterih deželah vaše veroizpovedi. Zakaj prevzemate to poslanstvo? Kako gledate na rimskega škofa in na prihodnost krščanske edinosti? Ob branju vaših del namreč človek včasih dobi vtis, da se postavljate nad obe Cerkvi, ne da bi pripadali eni ali drugi. Tako na primer se zdi, da prejemate obhajilo v obeh Cerkvah, v katoliški in pravoslavni, medtem ko glede vašega zakonskega stanu sledite običajnemu »oikonomia« pravu. Kot sem že omenil, te pripombe ne predstavljajo kakšne osebne cenzure, saj nimamo pravice soditi o vaši vesti, vendar lahko razumete našo skrb za vaše katoliške privržence, ki bi utegnili ta in taka stališča razumeti v relativističnem smislu in bi zašli v skušnjavo neupoštevanja discipline svoje lastne Cerkve.

3. V vaših zgodnjih spisih, kot to omenja Notifikacija, je bilo nekaj zmede v terminologiji, ki zadeva osebe Svete Trojice. Prepričani smo, da se strinjate z naukom svoje Cerkve. Mislite, da bi nam lahko pomagali pri razjasnitvi teh izrazov? Ko gre za zadeve vere, ali ne bi bilo dobro slediti uradni terminologiji standardnih katekizmov, da bi se tako izognili zmedi v glavah bralcev »Resničnega življenja v Bogu«?

4. So pa tudi nekatere težave glede protologije in eshatologije. V kakšnem smislu ima duša »gledanje Boga«, preden vstopi v telo? In kako vidite mesto novih binkošti v okviru zgodovine odrešenja, in sicer glede na paruzijo in vstajenje mrtvih?

5. Kakšna je resnična identiteta »Resničnega življenja v Bogu« in kaj slednja zahteva od svojih privržencev? Kakšna je njegova struktura?

Draga gospa Rydén, žal nam je, da vas vznemirjamo s temi vprašanji, pri čemer ste lahko prepričani, da cenimo vaša dobra dela in namene. Vendar: kot odgovor na vaše pismo kardinalu Ratzingerju, čutimo dolžnost, da se razjasnijo nekatere nejasnosti v vaših spisih, ki ste jih morda spregledali. To dolgujemo vašim katoliškim bralcem, ki bi utegnili priti navzkriž s svojo vestjo ob sledenju vašemu pisanju. Prosimo vas, da si vzamete čas za odgovor, bilo bi pa bolje, če bi se vi in jaz lahko sestala ter opravila nekaj neformalnih razgovorov, preden bi karkoli spravili na papir. Prosite, naj vas Sveti Duh razsvetli, in posvetujte se z duhovnim voditeljem ali teologom, ki mu lahko zaupate. Prav tako smo prepričani, da vam bodo naša vprašanja pripomogla globlje razumeti pomen vaših spisov, tako da bi postali bolj sprejemljivi tako za katoličane kot za pravoslavne. Jaz osebno sem vam na razpolago, da razjasniva njihov pomen.

Njegova eminenca vas pozdravlja v upanju, da boste dali zadovoljiv odgovor, ki bi olajšal njegovo nalogo, da ugodi prošnjam, navedenim v vašem pismu.

Pozdravljam vas v Kristusu,

p. Prospero Grech, OSA,

svetovalec Kongregacije

Spoštovani p. Prospero Grech Rim, 26. junija 2002

Collegio Sta Monica

Via Paolo VI. 25.

I-00193 Rim

Predmet: Odgovor Vassule Rydén na pismo p. Prospera Greecha, napisanega v imenu njegove eminence, kardinala Josepha Ratzingerja iz Kongregacije za verski nauk, z dne 4. aprila 2002.

Spoštovani oče Prospero Grech,

predvsem bi se vam rada zahvalila za priložnost, da lahko odgovorim na vprašanja v zvezi z mojimi spisi in dejavnostmi, kakor ste jih navedli z veliko obzirnostjo v svojem cenjenem pismu z dne 4. aprila 2002, in ki obnavljajo kritične točke, objavljene v »Notifikaciji« iz leta 1995.

Zavedam se naloge in odgovornosti vaše presvete Kongregacije pri »preizkušanju duhov« (1 Jn 4,1). V teh letih sem tudi jaz spoznala vso zapletenost naloge razločevanja ter njeno občutljivost, ko sem sama na svoji poti srečala veliko ljudi, ki so pristopili k meni in trdili, da imajo tudi oni božanske izkušnje, ki so jih hoteli združiti z mojimi. Zavoljo previdnosti in odgovornosti nobene od njih nisem upoštevala. Zato cenim pomembnost vašega dela v varovanju vernih pred vsakršno škodo in v ohranjanju čistosti vere od nepristnih izkušenj, a prav tako tudi v zaščiti resničnih karizem, ki bi mogle koristiti Cerkvi.

Prav tako se vam zahvaljujem, da mi je dana možnost razjasniti in osvetliti določene izraze, ki utegnejo biti nejasni, ker so napisani kot prispodobe v poetičnem ali simboličnem jeziku. Zavedam se tudi, da je dejstvo, da kot pravoslavna Grkinja govorim katoliškim kristjanom, nenavadno; vendar: namesto da se na to gleda kot na nered, ponižno želim, da naj bo to moj mali prispevek k poravnavi razhajanj med krščanskimi brati. In zato bom, kar najbolje morem, z vso iskrenostjo in jasnostjo, odgovorila na vprašanja, ki ste mi jih milostno postavili. Prav tako sem prepričana v vašo velikodušnost, dobro voljo in razumevanje moje omejenosti pri podajanju celotne vsebine dvanajstih knjig z naslovom »Resnično življenje v Bogu« (RŽVB).

1. vprašanje: Odnos med »RŽVB« in razodetjem

Vi zelo dobro veste, da tako za katoličane kot za pravoslavne obstaja samo eno Božje razodetje, in sicer razodetje Boga v Jezusu Kristusu, ki je vsebovano v Svetem pismu in v izročilu. V katoliški Cerkvi celo priznana »privatna« razodetja, kakršni sta Lurd in Fatima, tudi če jih jemljemo resno, niso predmet vere. Torej v kakšnem smislu imate svoje spise za razodetja in kako naj bi jih sprejemali vaši poslušalci in bralci?

Pred začetkom svojega klica in spreobrnjenja nikoli nisem bila poučena o katekizmu, še manj o teologiji, niti nisem ničesar vedela o teoloških podrobnostih, kot so zgoraj navedene. O teh razlikah sem bila poučena postopno, tako kot je napredovalo nežno vodenje Svetega Duha. Na samem začetku mojega klica sem bila zelo zmedena. Tako sem v času prikazovanja mojega angela varuha dejala: »Toda jaz tega ne morem razumeti! Mi že imamo Sveto pismo, zakaj bi potrebovali še sporočila?« Moj angel je odgovoril: »Potemtakem ti meniš, da je bilo vse dano v Svetem pismu?« Odgovorila sem: »Da. Zato ne vidim razloga za vse to. Mislim, da ni nič novega.« Nato mi je angel dejal: »Bog želi, da so vam ta sporočila dana.« Rekla sem: »Ali je kakšen poseben razlog, da so dana po meni?« Angel je odgovoril: »Ne. Bog vas vse ljubi. Ta sporočila so samo opomin, da vas spomni, kakšen je vaš začetek.« (7. avgust 1986)

Neki protestantski duhovnik mi je nekoč dejal, da ni nobenega vzroka, zakaj bi nam Bog želel govoriti sedaj, ko imamo Sveto pismo. Bila sem zmedena, zato sem rekla Kristusu: »Gospod, nekateri duhovniki nočejo poslušati in verjeti, da se lahko prikazuješ na ta način, se pravi preko mene. Pravijo, da si nam ti, Jezus, že posredoval vso resnico in da torej ne potrebujejo ničesar drugega razen Svetega pisma. Z drugimi besedami: vsa ta dela so napačna.« Kristusov odgovor je bil naslednji:

»Povedal sem vam, da vas bo Zagovornik, Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v Mojem Imenu, učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Nobenega novega nauka vam ne dajem. Spominjam vas le na Resnico in vodim tiste, ki so zašli od nje, nazaj k popolni Resnici.

Jaz, Gospod, vas bom še naprej dramil s spominjanjem. Moj Sveti Duh, Zagovornik, bo vedno med vami kot tisti, ki vas spominja na Mojo Besedo. © Zato se ne čudite, kadar vam Moj Sveti Duh govori. Ta opominjanja so vam dana po Moji Milosti, da se spreobrnete in spomnite Mojih Poti. ©« (20. decembra 1988)

Enajst let kasneje me je na nekem drugem mestu Gospod prosil, da zapišem naslednje:

»Vsa ta sporočila prihajajo od zgoraj in jih Jaz navdihujem. Namenjena so za poučevanje in za spodbijanje zmot. Lahko se uporabijo za vodenje Cerkve k Edinosti, za svetovanje ljudem v njihovem življenju in poučevanje za doseganje svetosti. Dana so vam za boljšo razlago[1] Razodetja[2]. Sporočila so neizčrpen vir čudovitih milosti za vašo prenovo.« (30. julija 1999)

Verujem, da obstaja samo eno razodetje, in nikoli nisem trdila drugače, niti ni to nikjer navedeno v spisih. Ne pričakujem, da bi bralci »Resničnega življenja v Bogu« (RŽVB) imeli sporočila za pomembnejša od Svetega pisma. Prepričana sem, da v RŽVB ni ničesar, kar bi lahko nagnilo poslušalce in bralce mojih spisov, da bi drugače mislili. V svojih pričevanjih namreč ves čas navajam mnoge odlomke iz Svetega pisma, včasih celo več kot sama sporočila. V sporočilih je jasno nenehno poudarjanje in sklicevanje na Sveto pismo in na življenje po svetopisemski resnici. Zapiski so spominjanje in oživitev enega in edinega Kristusovega razodetja, vsebovanega v Svetem pismu in izročilu, posredovanem preko Cerkve. So samo poziv k temu razodetju. Pravzaprav zapiski niso nikoli nagibali bralce k temu, da bi jih cenili bolj kot Sveto pismo. Pričevanja potrjujejo, da so bralci sporočil začeli bolje razumevati Božjo besedo. Seveda vemo, da nas Bog lahko spomni na svojo sveto besedo, kadar On meni, da je to potrebno v korist Cerkve. Takšne milosti, €“ ker to so milosti ­€“ osvetljujejo ali razkrivajo že znano resnico, da jo še bolje razumemo.

Lahko bi se vprašali, zakaj je Bog poklical tako omejeno in nevredno osebo, popolnoma neuko in nevedno glede cerkvenih zadev. Osebo, ki ni nikoli hrepenela po Bogu, po »spominjanju njegove Besede«? Ali ni to stvar duhovnikov in teologov? Da, mislim, da je. Zato nisem nikdar in nikoli nameravala tekmovati z duhovniki in teologi, ki jih je Bog poklical v njihovo službo. Vendar verjamem, da me je Bog nepričakovano poklical s svojim neposrednim delovanjem.

Prav pred kratkim sem izvedela, da je Drugi vatikanski koncil poudaril, kako pomembno je, da laiki prispevajo k širjenju evangelija s pomočjo različnih darov, katere Bog podarja svoji Cerkvi. V Lumen Gentium koncil jasno navaja, da so laiki deležni Kristusove preroške službe in da Kristus »izvršuje svojo preroško službo €¦ ne le po hierarhiji €¦, ampak tudi po laikih. Kristus jih postavlja za svoje priče in jih usposablja s čutom vere (sensus fidei) in z milostjo besede« (LG 35). Zato vsak laik sodeluje v službi evangelija skladno s karizmo, ki mu jo je Bog naklonil. Po teh darovih on ali ona postane priča in živo orodje pri poslanstvu Cerkve »po meri Kristusovega daru«.

V večini klasičnih del katoliške fundamentalne teologije obstaja razlikovanje med Razodetjem kot refleksijo (Razodetje z velikim R) in razodetjem kot izkustvom (razodetje z malim r, pogosto v množini, to je razodetja). Ko govorim s stališča izkustva, o svoji skromni izkušnji kot »razodetju«, govorim o razodetju z malim »r«.[3]

S stališča nauka nikakor ne govorim o svoji izkušnji kot o razodetju, da bi delala razodetju konkurenco. Tako kot druga »privatna« ali »preroška« razodetja, tudi moje delo ničesar ne dodaja k zakladu vere. Nasprotno, Božji klic, namenjen meni, ima za cilj opozoriti na polnost resnice zaklada vere, pa tudi poglobiti in živeti to resnico.

Konstitucija Dei Verbum Drugega vatikanskega koncila je pojasnila, da je javno razodetje popolno in zaključeno in da »ni potrebno pričakovati nobenega novega razodetja pred slavnim prihodom našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Dei Verbum 4). Konstitucija Dei Verbum pa na drugi strani jasno navaja, da mora Božje ljudstvo nenehno poglabljati razumevanje te resnice:

To apostolsko izročilo ob podpori Svetega Duha v Cerkvi nenehno napreduje. Raste namreč razumevanje izročenih stvari in besed po poglabljanju in preučevanju vernikov, ki to premišljujejo v svojem srcu (prim. Lk 2, 19 in 51), po notranjem uvidevanju duhovnih stvarnosti, kakršnega dobivajo iz izkustva, in po oznanjevanju tistih, ki so s škofovskim nasledstvom prejeli zanesljivo karizmo resnice. To se pravi, Cerkev v stoletjih nenehno teži k polnosti Božje resnice, dokler se v njej ne izpolnijo Božje besede (Dei Verbum 8).

Njegova eminenca, kardinal Joseph Ratzinger, je glede odnosa med krščanskim preroštvom in razodetjem zelo jasno povedal, da trditev, po kateri naj bi se preroštvo končalo z razodetjem v Kristusu, skriva nesporazume. Njegovo stališče je opisano v nekem intervjuju o krščanskem preroštvu, pa tudi v komentarju ob razkritju tretje fatimske skrivnosti. Dovolim si navesti njegove besede iz intervjuja:

»Razodetje je pravzaprav Bog, ki se nam daje, gradi z nami zgodovino in nas vedno znova zbira in zedinja. To je razkrivanje srečanja, ki ima svojstveno komunikativno dimenzijo in spoznavno strukturo. To vsebuje tudi globlji pomen spoznanja resnice v razodetju. Če to pravilno razumemo, je razodetje doseglo svoj cilj s Kristusom, kajti €“ kakor lepo pravi sv. Janez od Križa €“ »Kadar Bog govori osebno, ni kaj dodati. O Logosu ni potrebno nič več reči. On je med nami na popoln način in Bog nima nič večjega, kar bi nam dal ali povedal, kakor sebe samega. Toda prav ta popolnost Božjega dajanja samega sebe €“ da je On, Logos, navzoč v mesu €“ pomeni tudi, da moramo še naprej prodirati v to skrivnost. To nas vrača nazaj k pojmu upanja. Kristusov prihod je začetek vse globljega spoznanja in postopnega odkrivanja, kaj nam je v Logosu dano. S tem je slovesno odprt nov način vodenja človeka v celostno resnico, kakor je zapisano v Janezovem evangeliju, ko Jezus napove prihod Svetega Duha. Mislim, da je pnevmatološka kristologija Jezusovega poslovilnega govora zelo pomembna za našo temo, ko Kristus razloži, da je bil njegov prihod v mesu šele prvi korak. Dejanski prihod se zgodi, ko Kristus ni več vezan na kraj ali na prostorsko omejeno telo, temveč prihaja k nam vsem v Duhu kot vstali Kristus, pri čemer tudi uvajanje v vso resnico dobiva vedno večjo globino. V tem oziru se mi zdi jasno, da €“ ravno če ta pnevmatološka kristologija določa čas Cerkve, torej čas Kristusa, ki k nam prihaja v Duhu €“ preroški element kot element upanja in ponavzočenja naravno ne more manjkati ali postopoma ugasniti« (30 Giorni, januar 1999).

Prav tako nikakor ne trdim, da sta status ali avtoriteta mojih spisov blizu Svetemu pismu. Sveto pismo je navdihnjeno na nezmotljiv način. Ponižno verjamem, da se me je Gospod dotaknil, da bi z njegovim neposrednim delovanjem v moji duši bila z njim na poti in da bi mi pomagal, ko sem poklicana k pisanju. To ni takšen navdih kot v Svetem pismu. Rezultat ni nezmotljivost, kar pa ne pomeni, da so v mojih spisih verske zmote. Prepričana sem, da jih v njih ni.

V knjigi p. Marie-Eugène »Jaz sem hči Cerkve« nas avtor spomni, kako se Bog lahko prilagodi duši:

Božje neposredno delovanje je čudovito prilagojeno psihološkemu življenju duše. Takšno prilagoditev Boga je treba poudariti kot pomembno značilnost Njegovih posegov. Bog, ki je pripravljen uporabljati govorico človeških znamenj, da bi nam dal svojo luč, se pri izbiri znamenj spušča do prilagoditve našemu temperamentu in našim posebnim potrebam. Vse z namenom, da bi nas bolj gotovo dosegel. Za vero, ki je očuvala čistost in preprostost, bo govoril v jeziku sijajnih zunanjih znamenj, ki povzročijo »drhtenje« vere. Za vero, ki je zaradi racionalizma postala razumska in kritična, ima Bog bolj razumski jezik.[4]

Kardinal Ratzinger je rekel, da je »zmožnost notranjega stika z Bogom v besedi in podobi, pa tudi v primeru pristne mistike, vselej odvisna od zmožnosti človekove duše in njenih omejitev«. Tako imam jaz izkušnjo Božje besede brez vsakršnega napora, z drugimi besedami, nič me v to ne sili, tako pač pride. Jaz prejemam ta sporočila (notranje besede) zlasti v dveh oblikah. Prosim, upoštevajte, da nikakor nisem zmožna popolnoma opisati ta izjemen pojav in kako lahko Bog dela takšne stvari. Skušala bom pojasniti po svojih najboljših močeh:

1. S posredovanjem notranjega govora €“ lokucija. Besede, ki jih prejemam, so tehtne in veliko bolj jasne kot besede, ki jih slišim z ušesi. Ena sama beseda lahko vsebuje takšno polnost pomenov, da njihovega razumevanja ni mogoče hitro prevesti v človeški jezik. Vsaka Božja beseda ali napotek, ki mi je dan v poduk, ni podan na način šolskega poučevanja, pri katerem morda zaradi časovne omejitve ni mogoče vsega takoj popolnoma pojasniti, ali se more zaradi človeške šibkosti pozabiti, ali sploh ne v celoti razumeti. Toda Božji poduk ali besede so mi dane v takšnem časovnem toku in so mi vtisnjene v spomin na takšen način, da bi težko kaj pozabila. Luč, ki jih razliva, je tako silna kot močna svetloba, ki sveti v vse smeri, in istočasno zasipa z bogastvom znanja, ki je veliko večje kot sama beseda. Beseda je kot široka reka, ki se razliva v daljave in širjave, se razdeli v majhne rečice, razlivajoče se v nedogled, toda vedno se napaja iz iste reke. Pri vsakem navadnem pouku na šoli bi za učenje potrebovala mesece. Medtem ko doživljam besede tako močno, se popolnoma zavedam, da sta pisna oblika in način, kako bom izrekla te besede, vendar odvisni od mojih omejenih sposobnosti jezika in izražanja.

2. Drugi način, na katerega prejemam Božje besede, je s pomočjo razsvetljenja mojega uma, brez izgovarjanja besed. To je, kot bi Bog prenašal svoje misli v moje. Takoj vem, kaj Bog hoče ali želi reči. Naknadno moram zapisati to »neizgovorjeno sporočilo«, kar najbolje zmorem, z iskanjem svojih lastnih besed.

Kasneje mi je bilo v Rimu rečeno, da je sveta Brigita Š vedska imela podoben način zapisovanja sporočil.

Zakaj je Gospod izbral ta nenavadni način zapisovanja sporočil, pri čemer se celo polasti moje roke? Odgovora ne vem. Ko sem ga vprašala, mi je odgovoril: »Ker mi je ta način všeč.« Ne vem, kako se to zgodi. Rada bi poudarila, da so teologi, ki so tudi izvedenci v grafologiji, ko so preučevali mojo pisavo in jo poimenovali »hieratično«, opisali številne temeljne razlike med mojo in t. i. avtomatično pisavo. Kasneje sem izvedela, da so znani mistiki, kot Terezija Avilska, doživljali zamaknjenost telesa ali dela telesa. Menim, da je pri meni blažja oblika »zamaknjenosti« moje roke in verujem, da ima Gospod svoje razloge, da je temu tako.

2. vprašanje: Odnos pravoslavne kristjanke z rimskokatoliško Cerkvijo

Pripadate pravoslavni Cerkvi in pogosto spodbujate duhovnike in škofe te vere, da bi priznali papeža in se pobotali z rimsko Cerkvijo. Zato, žal, niste dobrodošli v nekaterih deželah vaše veroizpovedi. Zakaj prevzemate to poslanstvo? Kako gledate na rimskega škofa in na prihodnost krščanske edinosti? Ob branju vaših del namreč človek včasih dobi vtis, da se postavljate nad obe Cerkvi, ne da bi pripadali eni ali drugi. Tako na primer se zdi, da prejemate obhajilo v obeh Cerkvah, v katoliški in pravoslavni, medtem ko glede vašega zakonskega stana sledite običajnemu »oikonomia« pravu. Kot sem že omenil, te pripombe ne predstavljajo kakšne osebne cenzure, saj nimamo pravice soditi o vaši vesti, vendar lahko razumete našo skrb za vaše katoliške privržence, ki bi utegnili ta in taka stališča razumeti v relativističnem smislu in bi zašli v skušnjavo neupoštevanja discipline svoje lastne Cerkve.

Zakaj sem prevzela delo edinosti

Če ne bi doživela Gospodove navzočnosti, ne verjamem, da bi imela pogum ali željo soočiti se s pravoslavnimi, jih voditi k razumevanju sprave, katero želi od njih naš Gospod, niti ne bi vzdržala njihovih nasprotovanj, kritiziranja in preganjanja. Na samem začetku Božjega posega sem bila popolnoma zmedena in bala sem se, da sem zavedena. Ta negotovost je bila resnično največji križ, saj dotlej nisem še nikoli slišala, da se Bog v našem času razkriva ljudem, in tudi nisem imela nikogar, ki bi ga lahko o tem povprašala. Zaradi tega sem skušala to doživetje odbiti, vendar me ni zapustilo, zato sem se kasneje počasi pomirila in začela verjeti, da je vse to Božje delo, saj sem videla v tem Božjo roko. Zato se nisem več bala soočiti se z nasprotovanjem in kritiziranjem. Popolnoma sem zaupala našemu Gospodu, saj sem vedela, da tam, kjer meni manjka, bo vedno dopolnil in da bo, kljub mojim pomanjkljivostim, njegovo delo zagotovo sijajno dokončano.

Kot Gospod govori v enem od sporočil, se nikakor ni lahko približati pravoslavnim duhovnikom, menihom in škofom z namenom, da bi priznali papeža in se pomirili z RKC. To pomeni plavati proti močnemu toku. Ker pa sem videla, kako naš Gospod trpi zaradi naše razdeljenosti, nisem mogla zavrniti njegove prošnje, ko me je prosil, naj nosim ta križ. Sprejela sem to poslanstvo, čeprav sem prestala (in še prestajam) mnoge napade sovražnosti.

Vprašali ste me: »Zakaj prevzemate to poslanstvo?« Moj odgovor je: Zato, ker me je Bog za to poklical in sem mu verjela ter odgovorila. Zato, ker hočem izpolniti Božjo voljo. Eno prvih Kristusovih vprašanj je bilo: »Čigava hiša je pomembnejša, tvoja ali moja?« Odgovorila sem mu: »Tvoja hiša, Gospod.« Rekel je: »Poživi mojo Hišo, polepšaj mojo Hišo in jo zedini.«

Nekateri grškopravoslavni duhovniki so me popolnoma odbili, ker mi ne verjamejo.[5] Drugi vzrok je, da sem ženska, in tretji, ženska ne bi smela govoriti. Nekateri menihi so nezaupljivi, imajo me za trojanskega konja, katerega pošilja in plačuje papež, ali pa, da pripadam uniatski cerkvi. Mnogi nočejo niti slišati o spravi ali ekumenizmu. Če molim z rimskokatoliškimi kristjani, imajo to za herezijo. Menijo, da stojim nad obema Cerkvama in ne pripadam nobeni. Jaz sem popolnoma in v vsem predana svoji Cerkvi in ni herezija niti greh, če živim ekumensko in molim z drugimi kristjani za pospešitev edinosti. Ključ do edinosti sta ponižnost in ljubezen, kakor pravi naš Gospod v spisih. Mnogi verniki iz teh Cerkva še nimajo tega ključa. Mnogi grškopravoslavni laiki, pa tudi marsikateri preprost duhovnik ali menih v oddaljenem samostanu imajo še danes RKC za heretično in nevarno. Tako so bili od nekdaj naučeni in to je napačno. Kljub temu sem prepričana, da se lahko spremenijo preko metanoje in z močjo Svetega Duha, ki jih bo upognil, pa tudi z molitvijo vernih. Na naših srečanjih molimo za takšno spremembo srca.

Ne gre le za to, da samo oni sklonijo glave. Vsak se mora upogniti v ponižnosti in ljubezni. Verniki katere koli Cerkve bi morali umreti svojemu egu in togosti. Š ele v ponižnosti in poslušnosti resnici, bo Kristusova navzočnost zasijala v njih. Verjamem, da bodo s tem dejanjem ponižnosti vse prejšnje in sedanje napake Cerkva izbrisane in bo prišlo do edinosti. Nikoli ne izgubljam upanja, da se bom pravoslavnim približala, zato se vedno znova vračam k njim, da bi pričevala. Moje pričevanje jih spomni na Gospodove besede: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21) Na ta način je bilo, kljub oviram, ustanovljenih nekaj ekumenskih molitvenih skupin v Atenah in na Rodosu. Vanje so vključeni tudi pravoslavni duhovniki. Vse molitvene skupine začnejo svoje srečanje z molitvijo rožnega venca, nato pa sledijo ostale molitve. Tako s strani pravoslavne hierarhije ne prejemam samo zavrnitev, Bog mi naklanja številne prijatelje tudi iz vrst grškopravoslavnih duhovnikov.

Rimski škof

Gospod mi je dal notranje videnje treh železnih palic, ki predstavljajo tri glavna krščanska telesa: katoličane, pravoslavne in protestante. Pozval je njihove voditelje, da se srečajo. Srečajo pa se lahko samo tako, da se upognejo, t.j. sklonijo svoje glave. To poglavje govori o drži, ki je nujna, da dospemo do edinosti, po kateri hrepeni Gospod že od svoje molitve k Očetu: »€¦ da bi bili vsi eno.« Sporočila RŽVB si ne drznejo govoriti o edinosti na ontološkem nivoju, kakor da ne bi bilo nobene razlike, v kakšni meri so različne krščanske skupine obdržale resnico, ki jo je Kristus predal svoji Cerkvi. Ni res, da trdim, da klic k ponižnosti med krščanskimi brati pomeni pankrščanski pristop k edinosti in da bi morala edinost napredovati po poti »trgovanja« z resnico (kot pri trgovcih: nakup in prodaja), kar pomeni relativizem in izenačitev resnice. Nasprotno, pogosto sem govorila o pomembnosti zvestobe resnici. Veliko več od mojih besed povedo sporočila, ki niso nič drugega kot klic k življenju po resnici evangelija, edinega Kristusovega Razodetja, kot že navedeno. Sporočila vsebujejo številna opozorila, naj ne ravnamo drugače, vse do opisa »napačnega ekumenizma« kot trojanskega konja, ki bi predstavljal neživi Kristusov lik:

»Podoba, naslikana z lepimi barvami, ki vam jo vsiljujejo ti trgovci, da bi jo častili in ji sledili, nisem Jaz. To je iznajdba pokvarjene človeške spretnosti, da bi se ponižala Moja Svetost in Moje Božanstvo. To je lažni ekumenizem in izzivanje vsega, kar je sveto.

Trpim zaradi grehov teh trgovcev.« (22. oktobra 1990)

Mnoga sporočila o edinosti združujejo naslednja dva temeljna vidika ekumenizma: duhovno držo, ki vključuje ponižnost in ljubezen do drugih kristjanov z brezkompromisnim iskanjem Kristusove resnice. Primer je odlomek, v katerem Devica Marija govori o strukturi edinosti:

»Božje Kraljestvo niso besede na ustih. Božje Kraljestvo je ljubezen, mir, edinost in vera v srcu. To je Gospodova Cerkev, združena v Eno v vaših srcih. Ključa za Edinost sta Ljubezen in Ponižnost.

Jezus ni nikoli rekel, da se razdelite. Razdelitev Njegove Cerkve ni bila Njegova želja.« (23. septembra 1991)

Dalje, v istem poglavju Jezus govori o resnici:

»Vedno, do smrti, brani Resnico. Od časa do časa te bodo zelo kritizirali, toda to dopuščam, da ohranim tvojo dušo čisto in poslušno.« (Ponovljeno 5. junija 1992; 25. septembra 1997; 22. junija 1998, itd.)

Nekajkrat sem se srečala v ZDA, na Nizozemskem in zlasti v Š vici s katoliškimi duhovniki, ki so zelo liberalni in močno nasprotujejo papežu. Morala sem braniti Petrov sedež in jim po svojih močeh kar najbolje razložiti mogočna sporočila, ki nam jih je dal Kristus, in jim povedati, da so v zmoti. Po končanem srečanju so se mi mnogi zahvalili za pojasnila. Le eden ali dva sta mi rekla, da se ne strinjata, rekoč, da sem bolj katoliška od katoličanov €¦ Mnoga poglavja govorijo o edinosti med Cerkvami, je pa tudi večje število takih, ki so zapisana posebej za katoliške duhovnike, ki se upirajo papežu, da bi jih privedla do zvestobe njemu. Navajam primer:

»Jaz, Gospod, ne želim nobene ločitve v Svoji Cerkvi. Zaradi mene se boste združili in Me pod Mojim Imenom ljubili, hodili za Menoj in pričali zame. Ljubili boste drug drugega, kakor vas jaz ljubim. Združili se boste in postali ena čreda pod enim Pastirjem. Vsi veste, da sem izbral Petra in mu dal oblast. Veste, da sem mu dal ključe nebeškega kraljestva. Prosil sem ga, naj hrani in pase Moja jagnjeta in ovce. Jaz sam sem mu dal oblast in ne želim, da bi Moje naročilo spremenili. » (19. marca 1988)

Naslednje sporočilo še bolj jasno govori o prihodnji edinosti:

»Nato bom v Petrove roke položil žezlo, s katerim bo varoval Moje ovce. Tistim, ki še vedno ne razumejo in sprašujejo: €˜Zakaj moramo imeti voditelja?€™ Odgovarjam: €˜Ali ste kdaj videli ali slišali za kakšno čredo ovac brez pastirja?

Vaš Nebeški Pastir sem in izbral sem Petra, da pazi na Moje ovce do Moje Vrnitve. Naložil sem mu odgovornost, zakaj torej vse te razprave in jalovo dokazovanje.

Tisti, ki še vedno ne prepoznajo Mojih Besed, naj jih preberejo v Svetem pismu. Najdejo jih v pričevanju mojega učenca Janeza.[6] Svojo Cerkev bom združil in jo objel s Svojimi Rokami, da bo ena čreda. Sedaj ste razkropljeni, razdeljeni v več skupnosti in ločeni. Razkosali ste Moje Telo in TAKO NE MORE OSTATI[7]! Jaz vas bom vse združil.« (16. maja 1988)

Druga sporočila govorijo o papežu kot o Kristusovem namestniku, oziroma namestniku Cerkve. Tu en primer:

»Molite za vso Cerkev. Bodite kadilo Moje Cerkve, hočem reči, da molite za tiste, ki oznanjajo Mojo Besedo, za Mojega namestnika, ki me zastopa, kakor tudi za apostole in preroke današnjih dni, za duhovnike in Bogu posvečene kakor tudi za laike, da bi bili pripravljeni spoznali, da ste vsi, ki sem jih omenil, del enega Telesa, Mojega Telesa.« (10. januarja 1990; prim. tudi sporočila: 1. junija 1989; 2. marca. 1990; 10. oktobra 1999; 18. marca 1991; 20. aprila 1993; 20. decembra 1993; 15. aprila 1996; 22 oktobra 1996; 20. decembra 1996)

Sporočila ne omenjajo, kakšna bo Petrova vloga v odnosu do raznih patriarhalnih sedežev, zato o tem ne morem govoriti. Toda prepričana sem, da prav papež v svoji okrožnici »Ut unum sint« odpira razpravo v tej smeri:

Značilno in spodbudno je, da je vprašanje prvenstva (primata) rimskega škofa dandanes postalo predmet študij, ki bodisi že potekajo ali pa se načrtujejo. Značilno in spodbudno je tudi, da je to vprašanje navzoče kot bistvena tema ne le v teoloških dialogih, ki jih ima katoliška Cerkev z drugimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi, ampak tudi nasploh v celotnem ekumenskem gibanju. Nedavno tega so udeleženci 5. svetovnega zborovanja komisije €˜Vera in cerkvena ureditev€™ pri Ekumenskem svetu Cerkva, ki je bilo v Santiago de Compostela, priporočili tej komisiji, naj €˜da pobudo za novo preučevanje vprašanja vesoljne službe edinosti kristjanov.€™ Po stoletjih ostre polemike druge Cerkve in cerkvene skupnosti vedno bolj, in to z novim pogledom, raziskujejo takšno službo edinosti.[8]

Ista okrožnica potrjuje nujnost ponovne združitve Vzhoda in Zahoda, dopuščajoč razlike med obema skupnostima v popolni združitvi:

Glede na vse to, katoliška Cerkev noče nič drugega kot polno občestvo med Vzhodom in Zahodom. V tem se navdihuje iz izkušnje prvega tisočletja. V tistem obdobju namreč »razvoj različnih izkustev cerkvenega življenja kristjanov ni oviral, da ne bi prek medsebojnih odnosov čutili trajno gotovost, da so doma v katerikoli Cerkvi, kajti iz vseh Cerkva se je v čudoviti raznolikosti jezikov in napevov dvigala hvala istemu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu; vse so zedinjene obhajale evharistijo, ki je srce in vzor za skupnost, ne le glede duhovnosti in moralnega življenja, temveč tudi glede na samo strukturo Cerkve, v raznolikosti služb in služenj pod vodstvom škofa kot naslednika apostolov. Prvi koncili so zgovorno pričevanje za to nepretrgano edinost v različnosti.[9]

Kljub temu, da zapiski ne omenjajo strukturalnih vprašanj, ki se nanašajo na Vzhod in Zahod, je veliko opozoril o pomembnosti Vzhodne Cerkve. Čeprav je v kasnejših sporočilih vloga Petra brezkompromisno poudarjena, pa duhovno obnovo močno navdihuje Vzhodna Cerkev. Tako postaja še bolj očitna potreba, da Kristusovo telo diha z obema pljučnima kriloma €“ kar pomeni navzočnost Zahodne in Vzhodne Cerkve:

»In ti, Zahodna hiša, ti si spoznala z Lučjo Mojega Duha, da telo potrebuje dve pljučni krili za svobodno dihanje in da je Moje Telo z enim krilom nepopolno. Moli, da vaju bo Moj oživljajoči Duh združil! Toda, koliko moram trpeti, preden se to zgodi![10]« (27. novembra 1996)

Š e eno podobno sporočilo:

»Moli, da se Vzhodna in Zahodna hiša združita kot dve v molitvi združeni roki. Par rok, ki sta si podobni in lepi, ko sta združeni in v molitvi, usmerjeni v nebesa. Naj ti dve Roki, ki pripadata istemu telesu, delata skupaj in si svoje sposobnosti in bogastva delita med seboj €¦ Naj Me ti dve Roki skupaj dvigneta €¦« (15. junija 1995)

Spet drugo sporočilo govori o vlogi Vzhoda pri spravi obeh hiš in pri združitvi Kristusovega Telesa:

»Poslušaj in piši: Slava bo zasijala z Vzhodnega brega. Zato pravim svoji Hiši na Zahodu: ozrite se proti Vzhodu. Ne točite grenkih solz nad verskim Odpadom in uničenjem vaše Hiše. Ne bodite panični, saj boste jutri jedli in pili z Mojo mladiko na Vzhodnem bregu. Moj Duh vas bo pripeljal skupaj. Ali niste slišali, da bosta Vzhod in Zahod eno kraljestvo? Ali niste slišali, da se bom zadovoljil z enim datumom? [11]

Iztegnil bom Svojo Roko in v palico vrezal besede: Zahodni breg, Petrova hiša in vsi tisti, ki so mu zvesti. Potem bom vrezal v drugo palico: Vzhodni breg, Pavlova hiša, skupaj z vsemi tistimi, ki so mu zvesti. In če člani obeh hiš rečejo: €˜Gospod, razloži nam, kaj s tem misliš,€™ jim bom odgovoril: Vzel bom palico, na katero sem vrezal ime €˜Pavel in vsi, ki so mu zvesti,€™ in Petrovo palico z njemu zvestimi kot eno samo. Iz dveh bom naredil eno samo palico. Spojil ju bom s Svojim Novim Imenom. To bo most med Zahodom in Vzhodom. Moje Sveto Ime bo povezovalo most, preko katerega si boste izmenjavali svoje zaklade. Ne boste več delovali ločeno, ampak skupaj in Jaz bom vladal nad vsemi vami.

Kar sem načrtoval, se bo zgodilo. Hči, če ti kdo reče, da ta znamenja niso od Mene, mu povej: «Ne boj se, ali nisi slišal, da je On Svetišče in istočasno Kamen Spotike? Skala, ki lahko poruši obe Hiši in ju znova pozida v eno samo Hišo?« ( 24. oktobra 1994)

To sporočilo prav tako ničesar ne odvzema Petrovi vlogi in avtoriteti, ampak poudarja pomembnost združitve vzhodnega in zahodnega dela Kristusovega Telesa, zato da bi svet veroval.

Prihodnost krščanske edinosti

Čeprav sporočila potrjujejo primat Petra, rimskega škofa, kar je znano tako v pravoslavnem kot katoliškem izročilu, pa ne govorijo o vprašanjih jurisdikcije. Mislim, da nisem poklicana govoriti o tem vprašanju, zato se v vsakem primeru tega vzdržujem.

Moja poklicanost je, potrditi papeževo pomembnost, braniti njegov sedež pred vsemi, ki mu niso poslušni, ali se mu upirajo, obenem pa spodbujati pot k edinosti z jačanjem notranje gradnje edinosti. Moj temeljni pristop k edinosti je preko duhovnosti. Sporočila so klic k edinosti, intra nos in extra nos, klic k večji duhovni dinamiki edinosti znotraj obeh Cerkva in v medsebojnem odnosu.

Ne vem, kakšna naj bi bila prihodnja struktura združene Cerkve, ker mi Gospod o tem ni govoril, niti mi ni tega omenjal, vendar verjamem, da bo do edinosti prišlo preko duhovnosti. Verjamem tudi, da mi je bil dan predokus te prihodnje milosti na mnogih ekumenskih srečanjih.

Na primer marca 2000 mi je Gospod dovolil, da se naša molitvena skupina sestane v njegovem rojstnem kraju Betlehemu. Bilo nas je 450 udeležencev iz 55 držav, od tega 75 duhovnikov iz 12 različnih Cerkva. Zbrani v eno družino smo molili za mir in edinost. Pridružili so se nam tudi duhovniki iz Svete dežele, ki so slišali za naša srečanja. Ta ekumenski dogodek so organizirali Judje in Palestinci, ko so se jih dotaknila sporočila »Resnično življenje v Bogu«. Verujejo v Kristusovo odrešitev in v njegov rešilni načrt za današnji čas. Ko pogledamo, kako se danes Palestinci in Judje bojujejo drug proti drugemu, je sprava lahko le znak moči Svetega Duha, ki je ta dva naroda pripravil za srečanje miru med razdeljenimi kristjani. Kot pravi Sveto pismo: »In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.« (Jak 3,18) To je lekcija za nas vse.

Živeli smo edinost in vnaprej okušali, kakšna bo nekoč edinost med kristjani. Duhovniki iz različnih Cerkva so govorili o edinosti. Bilo je, kot da govori prihajajo iz enih ust in enega duha. Začutili smo gorečo željo, da bi bili vsi eno. Videli smo in opazili žejo laikov in duhovnikov po edinosti. Istočasno pa tudi velike zunanje rane, ki jih je povzročila naša razdeljenost na mističnem Kristusovem Telesu.

Večina nas je utrujenih zaradi teh ločitev, saj to ni skladno z zapovedjo ljubezni našega Gospoda. Š e bolj je nezadovoljen Kristus, ko gleda naš razdor. Veselje in ploskanje vseh prisotnih je pomenilo klic k popolni združitvi kristjanov. Jasno je bilo, da razkol ni samo greh, ampak tudi protipričevanje. Resnično, največji greh proti edinosti sta različna datuma Velike noči. Kako lepo bi bilo, ko bi vsi naenkrat lahko vzklikali: »Christos anesti!« (Kristus je vstal!) Vsi govorimo: »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji €¦« Jezus Kristus nas je vse združil s svojo krvjo! Le kako more človek to edinost zavračati? »Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka!« (Ef 2,14€“5) Kako smemo reči »ne« Gospodu, če nas hoče združiti? Mar zato, ker so naša srca otrdela? Ali smo pozabili na besede papeža, ko je dejal: »Mnogo več je tega, kar nas združuje, kakor tega, kar nas ločuje.« Tega skupnega bi se morali oprijeti in ga uporabljati, da bi utirali pot do edinosti .

Sveta evharistija in udeležba pri njej

V Katekizmu Katoliške Cerkve (KKC 1398) je v zvezi z evharistijo citiran sv. Avguštin:

»Pred veličino te skrivnosti vzklika sv. Avguštin: €˜O zakrament dobrotljivosti! O znamenje edinosti! O vez ljubezni!€¦€™ Kolikor bolj boleče se dajo čutiti razklanosti Cerkve, ki razlamljajo skupno udeležbo pri Gospodovi mizi, toliko bolj so goreče molitve h Gospodu, da bi zopet prišli dnevi popolne edinosti vseh tistih, ki verujejo vanj.«

Gospod nas glasno kliče k spravi in ponovni združitvi. Tako kot je pred kratkim znani katoliški kardinal rekel pravoslavnemu duhovniku €“ mojemu prijatelju iz New Yorka, ko je nedavno prisostvoval kardinalovi maši v Rimu, sem tudi sama prepričana, da je mogoče doseči edinost med katoličani in pravoslavnimi ob Gospodovi mizi, saj delimo iste zakramente, imamo isto vero, pa čeprav v različnih oblačilih in v različnem načinu izražanja vere in obreda. V plameneči ljubezni našega Gospoda sem izkusila globino njegove želje za popolno združitev njegovega Telesa. Verjamem, da v bolečini gleda na naše pomanjkanje ljubezni in na našo nepovezanost. Zato je moja največja želja, da se njegovo telo ponovno združi. Prepričana sem, da moramo mi, kristjani, če resnično ljubimo Jezusa Kristusa, narediti vse, kar je v naši moči, da dosežemo spravo med ločenimi deli Kristusovega Telesa.

Vem, da do združitve ne vodi lahka pot, ampak samo po čudežu našega Gospoda. Čeprav moramo za pospeševanje edinosti naredili vse, kar zmoremo, nam je obljubil, da nam bo to edinost podaril; bo delo Svetega Duha, kajti, kakor sem rekla 1992, bo prišla tako nenadoma, kakor padec berlinskega zidu:

»Usmiljenje in Pravičnost delujeta s takšnimi čudeži, kot se niso dogajali še v nobeni generaciji €¦ Edinost bo prišla med vas nepričakovano kot jutranja zora in tako nenadno kot padec komunizma. Prišla bo od Boga in vaši narodi bodo to imenovali Veliki Čudež, Blagoslovljeni Dan v zgodovini človeštva.« (10. januarja 1990)

Kristusova Cerkev je ena, tako kot je Kristus eden in ima eno samo sveto Telo. Ljudje v Cerkvi so tisti, ki so ločeni. Če pa kristjani morejo premostiti negativne ovire, ki jih razdvajajo (ovire, ki po Svetem pismu nasprotujejo edinosti v veri, ljubezni in v obredu), bo Oče uslišal molitev svojega Božjega Sina, ki jo je že izgovoril, ko je dejal: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21)

Ko čakam na to milost, sledim, kolikor morem, načelom sedanjega delovanja. Prepričana sem, da ne delam proti vesti nobenega člana katerekoli Cerkve. V vprašanju je rečeno: »Ko človek bere vaša dela, dobi včasih vtis, da stojite nad obema Cerkvama in da ne pripadate nobeni €¦« V spisih ne vidim ničesar, kar bi utemeljevalo, da stojim nad obema Cerkvama. Kot ste napisali, se zdi, da to velja bolj za praktičen nivo.

Kar zadeva prakticiranje vere, naj povem, da sem pravoslavka in popolnoma predana svoji Cerkvi. Če imam v bližini pravoslavno cerkev, se bom gotovo tam udeležila nedeljske maše, razen če je ni, kot na primer v Daki v Bangladešu, kjer sem nekaj časa živela. Preden sem prišla v Rim, kjer sedaj živim, sem 11 let živela v Š vici. Vsako nedeljo sem šla v pravoslavno cerkev in grški duhovnik iz Lausanne, p. Alexander Iossifides, lahko to potrdi. Pa tudi drugi verniki v cerkvi so me redno videvali. Seveda, razen v času, ko sem potovala. V tujini, kjer so pripravili program, in me je katoliški duhovnik ali škof povabil, sem prisostvovala sveti maši, ki je sledila mojemu predavanju. Ostala sem pri maši, ki je del programa, in sprejela tudi sveto obhajilo.

Tukaj v Rimu živim izven centra in precej daleč od pravoslavne cerkve, ki je v središču mesta, to je Slovanska pravoslavna cerkev na Tre Fontane, ki jo obiskujem, vendar ne razumem jezika. Zato si dovolim obiskati kdaj tudi svetišče Madonna del Divino Amore, ki je tri kilometre oddaljeno od mojega doma, in tam prejeti obhajilo.

Prepričana sem, da Drugi vatikanski koncil to dopušča, saj v KKC piše: »Neka skupnost pri svetih obredih (communio in sacris), torej pri evharistiji, je »v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva.« (KKC 1399)

V dokumentu Drugega vatikanskega koncila, Orientalium Ecclesiarum, piše: »Vzhodnim kristjanom, ki so v dobri veri ločeni od katoliške Cerkve, se morejo, če sami od sebe prosijo in so pravilno pripravljeni, podeliti zakramenti pokore, evharistije in bolniškega maziljenja €¦« (VC 27).

Dalje, v Zakoniku cerkvenega prava katoliške Cerkve piše:

Katoliški služabniki dopustno delijo zakratmente sprave, evharistije in bolniškega maziljenja članom vzhodnih Cerkva, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, če to želijo sami od sebe in so pravilno pripravljeni; isto velja tudi za člane drugih Cerkva, ki so po sodbi apostolskega sedeža glede teh zakramentov na istem kot prej omenjene vzhodne Cerkve. (Zakonik cerkvenega prava, 844.3)

Papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici »Ut unum sint« nadaljuje z izjavami v povezavi z Odlokom o vzhodnih Cerkvah Orientalium Ecclesiarum : »Zaradi najtesnejših zakramentalnih vezi med katoliško Cerkvijo in pravoslavnimi Cerkvami je odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah poudaril, da €œv tem, kar zadeva vzhodne brate, dokazuje dušnopastirska praksa, da je mogoče in da je treba upoštevati različne okoliščine posameznih oseb, kjer niti ni kršena cerkvena edinost niti ni nevarnosti, kateri bi se bilo treba izogniti, pač pa nastopata resna potrebnost za zveličanje in za duhovni blagor duš. Zato je katoliška Cerkev glede na časovne, krajevne in osebne okoliščine često uporabljala milejši način ravnanja in vsem dajala ter daje na voljo sredstva zveličanja in pričevanje ljubezni med kristjani, dovoljujoč jim deležnost pri zakramentih in pri drugih svetih opravilih in rečeh.[12]«

Odnos do protestantskih Cerkva je veliko bolj kompleksen. Mnogi protestantje, ki so brali RŽVB, so postali po svoji svobodni volji katoličani, in sicer predvsem zaradi evharistije. Jezus v sporočilih ne govori o veljavnosti njihovih zakramentov, vendar jih poziva, naj ljubijo Jezusovo Mater in priznajo Petrovo vlogo:

»Vassula, prišel je čas, da združim Svojo Cerkev. Pridite zopet skupaj, ljubljeni, pridite in obnovite te starodavne ruševine; obnovite Moj nekdanji temelj: temelj, ki sem ga postavil z lastno roko. Častite Mojo Mater, kot jo častim Jaz, ki sem Beseda in jo častim nad vsem. Mar ne bom želel, da jo vi, ki ste le prah in pepel, priznate za Kraljico nebes in jo častite? Danes se žalostim, ko vidim, kako malo vedo Moje stvari o njeni pomembnosti. Ti, ki se imenujejo po Lutru in so se popolnoma osamili, se morajo vrniti k Petru.« (22. decembra 1987)

Na drugem mestu Kristus graja tiste kristjane, ki ne priznajo veličine skrivnosti evharistije in Kristusove Božje navzočnosti v njej:

»€¦ govorim tistim cerkvam, katerih duhovniki niso sprejeli Moje Skrivnosti: »Spametujte se in me goreče iščite! Premagajte svoje negodovanje nad Mojo Materjo! Naj vsi narodi spoznajo, da Moje meso in Moja kri prihajata od Moje Matere! Resnično, Moje Telo izhaja iz Najsvetejše Device, iz čiste krvi! Naj bo blagoslovljeno Njeno Ime! Postal sem Kruh, da bi se vam dal, da bi rešil vse ponižne tega sveta, ki Me sprejemajo, in jim dal večno življenje. Z obhajilom posvečujem vse, ki me prejemajo, pobožanstvujem jih, da postanejo meso Mojega Mesa, kost Moje Kosti (€¦) S svojo božanskostjo pobožanstvujem ljudi (€¦) Sedaj me sodijo ljudje. Oblačilo,[13] ki vas lahko pokrije in veličastno polepša, vas preobrazi in pobožanstvi, zavračajo cerkve, ki ne morejo doumeti Moje Skrivnosti €¦ Danes ponovno kličem iz nebes: »Bratje, zakaj spodkopavate Mojo Božanskost? Če pravite, da veste, kaj je prav, zakaj potem vaš duh ropa Mojo Cerkev? (€¦) Vabim vas, da obhajate Mašo in sodelujete pri Božanski Skrivnosti na način, ki sem ga resnično utemeljil (€¦) Oni priznajo Mojo moč, razglašajo moje velikansko gospostvo, mi prepevajo hvalnice, priznavajo Mojo Vsemogočnost in Moje silne čudeže, toda ko tehtajo veličastnost moje Božanskosti in Moje Navzočnosti v Evharistiji, postanem zanje kamen spotike.« (16. oktobra 2000)

Zakonski status

V svojem vprašanju nadalje govorite o mojem občasnem prejemanju svetega obhajila v Rimokatoliški Cerkvi (RKC) in izražate svojo skrb zaradi katoličanov, ki si to lahko razlagajo relativistično in tako podlegajo skušnjavi nespoštovanja pravil svoje Cerkve. Če v že navedenem kanonskem pravu obstaja dokaz, da sem v polnem soglasju s Kanonskim pravom Katoliške Cerkve, potem ni razlogov, da bi se verniki relativistično odzivali.

Nisem naklonjena zakonski ločitvi in nikakor ne razglašam med katoliškimi kristjani, da bi morala biti ponovna poroka ločencev dovoljena. Moja ločitev in ponovna civilna poroka sta se zgodili pred mojim spreobrnjenjem. V luči sporočil RŽVB sem kot spreobrnjenka spoznala, da moja zakonska zveza ni v skladu s predpisi. Vendar nihče, razen mene, ni tega vedel. Javno sem se pokesala in oznanila svojo situacijo, pa čeprav ni nihče o tem nič vedel. Ko sem spoznala svojo napako, sem se obrnila na cerkvene oblasti v Lausanni in vse razčistila skladno s pravoslavnimi zakonskimi predpisi. Kot drugi pravoslavni kristjani, sem tudi jaz pravoslavka »v miru« s svojo Cerkvijo in njenimi pravili. Dovoljeno mi je prejemati evharistijo v moji Cerkvi in, skladno z zgoraj omenjenimi predpisi, tudi v Katoliški Cerkvi. Nikakor in v nobenem primeru ne omalovažujem zakonske predpise Katoliške Cerkve.

V informacijo vam prilagam svoj poročni list.

3. vprašanje: Zmeda v terminologiji (izrazoslovju), ki se nanaša na osebe Presvete Trojice

V vaših zgodnjih spisih, kot to omenja Notifikacija, je bilo nekaj zmede v izrazoslovju glede oseb Svete Trojice. Prepričani smo, da priznavate nauk svoje Cerkve. Mislite, da nam lahko pomagate razjasniti te izraze? Ko gre za zadeve vere, ali ne bi bilo dobro uporabljati uradno izrazoslovje standardnih katekizmov, da bi se tako izognili zmedi v glavah bralcev »Resničnega življenja v Bogu«?

Potrudila se bom, kolikor morem, da razjasnim jezikovno dilemo. Pri tem bi Vas rada spomnila, da nisem teologinja, ki bi se znala strokovno izražati ali besede od zgoraj sprejemati v uradnem izrazoslovju. Očitno je, da se Gospod izraža na način, ki ga jaz lahko razumem, kar pomeni, da se prilagaja mojemu umevanju. Ne govori v sholastični teologiji, saj tega tudi na zemlji ni delal, ko je dejal: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30). Tudi sv. Pavel ni tega delal, ko je zapisal: »Gospod je namreč Duh« (2 Kor 3,17). Z lurško Bernardko je Marija govorila v krajevnem narečju , ki je bila slaba francoščina. Celo v navdihnjenih knjigah Svetega pisma sem ugotovila, da so opazne razlike med negovano grščino sv. Luka in preprostim jezikom sv. Marka. Sv. Katarina Sienska razlaga nekoč v svojem Dialogu: »Večna Sveta Trojica, Ti si moj Stvarnik in jaz sem tvoja stvaritev. /€¦/ Iz mene si naredil novo stvarstvo v krvi tvojega Sina.«[14] Kristusa imenovati Sina Svete Trojice zveni heterodoksno (z odklonom od nauka Cerkve), vendar razumemo to mesto v dobrem pomenu tako daleč kot je mogoče €¦

Tako je popolnoma normalno, da Kristus na začetku uporablja besedni zaklad na moji ravni namesto jezika kakega teologa. Včasih sem uporabila izraze iz moje osebne izkušnje z Bogom in sem govorila to, kar sem čutila, z izrazi, ki so mi prišli na misel spontano, ne da bi kritično preverjala, kako bi mogle zveneti za druge ali če jih je mogoče razumeti napačno. Formulirati Božje skrivnosti je bilo zame dovolj težko. Š e teže pa te Božje skrivnosti izraziti tako, da bi ustrezale tradicionalni besedni uporabi. Nasprotno pa teologi uporabljajo besednjak, ki so ga skozi stoletja dolge uporabe skrbno razvijali.

Ne vem točno, na katera mesta zgodnjih spisov se nanaša vprašanje, vendar predvidevam, da na tista, ki obravnavajo Kristusa kot »Očeta«. Kristus je Sin Očeta. Ti odlomki se ne nanašajo na Kristusovo osebo na ontološki ali doktrinarni način. Gre za ljubeznivo, očetovsko govorico, za prav takšno, kakršno uporablja Jezus, ko se obrača k svojim apostolom: »Moji otroci €¦« (Jn 13,33). Že Izaija je opisal Mesija z besedami: »Čudoviti Svetovalec, Močni Bog, Večni Oče« (Iz 9,5).

Že od samega začetka dalje nisem nikoli med seboj pomešala Očeta, Sina in Svetega Duha. Kristusova navzočnost (drža) do mene je bila polna očetovske ljubezni. Če sem Jezusa na kakem mestu imenovala »Oče«, je bilo to zaradi očetovskega načina, s katerim je govoril z mano. To je bilo tako kot takrat, kadar očetje potrpežljivo in z ljubeznijo poučujejo in pojasnjujejo določene stvari svojim otrokom pri njihovi rasti in razvoju. Podajam primer takšnega Kristusovega poučevanja: » Rasti v Duhu, Vassula, rasti, ker je tvoja naloga posredovati vsa ta sporočila, ki ti jih dajeva jaz in moj Oče. Modrost te bo poučila.« Odgovorila sem: »Da, Oče!« In Jezus je odgovoril: «Kako čudovito je slišati, da me imenuješ Oče! Hrepenel sem po tem, da bi iz tvojih ust zaslišal besedo: Oče! » (16. 2. 1987). V Litanijah presvetega Imena Jezusovega je naveden vzklik: »Jezus, Oče prihodnjega veka.« Pesem slednica binkoštne maše imenuje Svetega Duha : »Oče ubogih.«

Izbrala sem sv. Simeona Teologa, zelo priljubljenega in pomembnega svetnika v pravoslavnem izročilu, da vam prikažem še več podobnosti. On namreč pravi: »Za tiste, ki so osiroteli, prevzema on (Kristus) vlogo ljubečega očeta, ki bdi nad odraščanjem in razvojem svojih otrok.« (Teološko-etične molitve 4, 269€“270).

Kritika se morda nanaša tudi na posebno sporočilo na začetku, ko me je Gospod želel poučiti o edinosti Svete Trojice. Sporočilo, ki bi ga lahko postavili pod vprašaj, se glasi: »Jaz sem Oče in Sin. Ali sedaj razumeš? Jaz sem Eno. Jaz sem Vsi v Enem« (2. marca 1987). Naš Gospod je tu želel, da bi razumela popolno in ontološko edinost Presvete Trojice, da so tri Božje Osebe neločene in s tem popolnoma eno v svoji naravi. Kakor je sv. Simeon izrekel v svoji Hvalnici 45, 7-21: »Trije v enem in eden v Treh €¦ Kako bi mogel vedeti, Gospod, da imam takšnega Boga, Učitelja in Zaščitnika, Očeta, Brata in Kralja €¦?« Sčasoma se je izkristalizirala vsaka neuradna terminologija, tako da je pozneje postalo bolj jasno, koliko je pri kom bila zmeda.

Naj spomnim na papeža Benedikta XIV., ki je že zdavnaj posvetil pozornost vprašljivim mestom pri cerkvenih očetih in svetnikih, in je odredil:

€¦ kar so ti napisali, bi se moralo upoštevati kolikor mogoče v pozitivnem smislu €¦ Temna mesta v nekaterih tekstih je treba pojasniti z bolj jasnimi €¦ Preiskujte duha tega pisca, ne le na osnovi določenega stavka, temveč iz celotnega konteksta tega dela; dobronamernost naj se združi s strogostjo. Sodbe o mnenjih, s katerimi se kdo ne strinja, se ne sme ustvariti na osnovi lastnega pogleda, temveč na osnovi verodostojnosti nauka (Konstitucija, ki uvaja Index).

V enem od prvih sporočil (24. 11. 1987) razlagam, kako me je Jezus prosil, naj »narišem Sveto Trojico«. Opisala sem jo kot videnje luči, ko izstopi ena luč, nato druga in še ena, da nastanejo tri. Potem sem razložila: »Če je Sin v Očetu, potem sta eno. Sveta Trojica je EDEN in isti. Lahko so trije, toda vsi trije so lahko eden. Rezultat: en Bog.« Ta izrek, kot sem zvedela, vsebuje metaforo, ki prihaja iz nicejske veroizpovedi, ki razloži, da Sin kot »Luč od Luči« izhaja iz Očeta. Ta podoba je poslej v krščanskem mišljenju postala klasična. Simeon Teolog na primer piše o »Enem, ki je bil na začetku, pred vsemi časi, spočet od Očeta, in z Duhom, Bog in Beseda, trojen v enosti, toda ena luč v treh« (Himna 12, 14€“8).

Včasih govori Bog Oče, in to je vsakemu bralcu, ki pozna Sveto pismo, jasno, da resnično govori Oče, ker navaja besede kot: »moj Sin Jezus«, itd. Potem se zgodi, da me kasneje istega dne pokliče Jezus in nadaljuje sporočilo. Bralec, ki pozna Sveto pismo, bo razumel, da govori Kristus, saj govori o svojih ranah ali svojem križu. Sporočila, ki se začnejo npr. z Očetom in se pozneje nadaljujejo s Sinom, navadno vsebujejo opombo »pozneje«. Takšno opombo sem včasih izpustila, ker se mi je zdelo, da je iz besedila jasno, kdo govori. Bralcev je bilo na tisoče, vendar nisem nikoli prejela pisma, da bi kdo prosil za pojasnilo in tudi nihče ni rekel, da je bil zmeden. Samo dva duhovnika iz ZDA sta brala sporočila na napačen način in sta svoje poglede objavljala v časopisih, ne da bi me poiskala in se srečala z menoj.

Na nekem mestu spisa »Resnično življenje v Bogu« pravi Kristus: »Jaz sem Trojica.« Tu Kristus poistoveti samega sebe z Božjo naravo Trojice, ki je Ena. Kristus je eden od Trojice. Kristus govori kot Bog, kot Božanstvo, ki je v svoji naravi eno, med seboj povezano z vsako od treh Oseb.

V nekem sporočilu »Resničnega življenja v Bogu« je Kristus spregovoril: »Bodi blagoslovljen, Moj otrok. Jaz, tvoj Sveti Oče, te ljubim. Jaz sem Sveta Trojica.« Nato je dodal: »Da , to si spoznala pravilno.« Ko je Jezus govoril: »Jaz sem tvoj Sveti Oče«, sem videla Jezusa v trojni podobi, kakor tiste hologramske podobe ene osebe, ki so tako izdelane, kot da bi bile tri, pri čemer ena oseba izhaja iz druge , vse so si podobne in vse Tri so Isti. »Jaz sem Sveta Trojica, vse v Enem.« (11. aprila 1988). (Eden, nedeljiv, eno Bitje, ena Podstat.) Če premislimo samo Jezusov uvodni izrek, bi se lahko vprašali, ali se ne identificira z Očetom in potem z vso Sveto Trojico. Toda, ko beremo naprej, je jasno, da ne dela tega.

Kristus me je skušal poučiti o enosti bistva Svete Trojice, kako so tri osebe nerazdeljene in s tem popolnoma eno. Enost Trojice ne prihaja prvenstveno iz dejstva, da so tri Osebe nerazdeljene (kot neločljivi prijatelji!), ampak iz dejstva, da ima vsaka od njih isto, edinstveno Božjo naravo in da se razlikujejo zgolj po svojem medsebojnem odnosu.

Na drugem mestu »RŽVB« me Kristus uči, kako v vsaki Osebi Trojice spoznamo eno in isto podstat: »€¦ Ali ne dajem svobodno? Ali nisem Najvišji? Zato zaupajte, zakaj v Očetovih rokah ste. Jaz, Sveta Trojica, sem Eden in Isti (po podstati) €¦« (25. julija 1989)

Da bi čim bolje pojasnila način razmišljanja pravoslavnega cerkvenega izročila , bi se vrnila h knjigi Basilja Krivosheineja o sv. Simeonu. Tu so besede izražene bolje, kot če bi jih morala razložiti jaz. »Bog je onstran vseh poimenovanj. On je Trojica in vendar Eden, in njegove enosti ni mogoče izraziti« (str. 284). Sv. Simeon pa nam pravi:

»Ne glede na to, s kako mnogoterimi imeni Te tudi nazivamo, ti si Bitje €¦ To eno Bitje je ena narava v treh Osebah, eno Božanstvo, en Bog je ena edina Trojica, ne tri bitja. In vendar je Eden po osebah trojen. Te imajo enako naravo, tako ena kot druga po naravi. Imajo popolnoma enako moč, enako bistvo, so zedinjene nepomešano na način, ki presega naše razumevanje. Po drugi plati so različne, ločene brez ločitve, tri v enem in eden v treh« (Himna 45, 7€“21).

In na drugem mestu »RŽVB« podčrta Kristus svojo Božjo enost:« Jaz-sem-tisti-ki-rešuje, jaz sem vaš Odrešenik, jaz sem Najsvetejša Troedinost, vse v Enem. Jaz sem Duh milosti €¦« (28. julija 1989)

Tu mi je Jezus rekel, da je v Očetu z Duhom, prav tako sta Oče in On v Duhu. On, Sin, je in ostane večen skupaj v Očetu s Svetim Duhom. Spomnimo se Kristusovih besed: €œBog je Duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici€ (Jn 4,24). Odločilnega pomena so tudi besede sv. Pavla: »€¦ Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17).

Nikoli ne bomo našli Očeta ločenega od Sina ali od Duha, kakor tudi ne Sina ločenega od Očeta in od Duha, in tudi ne Duha izločenega iz edinosti s tistim, iz katerega izhaja. Od tod izrek: »Jaz sem Sveta Trojica, vsi v Enem«, in drugi izreki v spisih, ki so temu podobni. Podobno preciziram na nekem drugem mestu »RŽVB«: »Če je Sin v Očetu, potem sta eno. Sveta Trojica je Eden in Isti. Lahko so trije, toda vsi trije so lahko eden. Rezultat: en Bog« (24. novembra 1987).

Rada bi predvsem pojasnila zlasti dva izraza, ki se pogosto pojavljata v spisih RŽVB. Kristus pravi: »€¦ Bodite eno, kot je Sveta Trojica Eden in Isti. (10. oktobra 1989). In še: » Molite, da bi bila moja čreda eno, kot sva jaz in Oče Eden in Isti.« (29. marca 1989)

Tu se soočimo z zelo pomembnim dejstvom. Ko Kristus uporabi besedo »isti«, nastane razlika pri prevodih v italijanščino ali francoščino, ker se spremeni pomen. Želim poudariti, da je bila narejena škoda pri prevajanju. Za to seveda ne morem biti odgovorna. V angleščini (ki je izvirni jezik sporočil), to ne pomeni »iste Osebe«, pač pa »isti« pomeni »enak« v smislu »enosti bistva, podstati«.

So deli sporočil, kjer Sveta Trojica govori z enim glasom. Tudi tu je vse zelo jasno. Na primer: »Tvoji obupani klici so prebodli nebesa in dosegli ušesa Presvete Trojice €¦ Moj otrok!« V nebesih je poln veselja odmeval Očetov glas. Nato je spregovoril Sin: «Sedaj ji bom razkril svoje rane in ji dal jesti svoje telo in piti svojo kri. Zaročil se bom z njo in moja bo za vekomaj. Izkazoval ji bom svojo ljubezen in njene ustnice bodo zahrepenele po meni in njeno srce mi bo za vzglavje.« Takoj nato se je oglasil Sveti Duh: »In jaz, Sveti Duh, se bom spustil nanjo, da bi ji odkril Našo (Presvete Trojice) resnico in naše globine. Po njej bom spomnil svet, da je ljubezen največji dar.« Nato je enoglasno spregovorila Sveta Trojica: »Zatorej praznujmo! Naj vsa nebesa praznujejo!« (22. decembra 1990)

Skrivnost Najsvetejše Trojice, njena enost, povezana z različnimi potezami vsake od treh Oseb in z odnosom med njimi, je ena največjih skrivnosti krščanske vere. Vendar nas dejstvo, da je Trojica taka neskončna skrivnost, ne sme odvrniti od proslavljanja njenih čudovitih del. Tega ne bomo opustili, da ne bi govorili o njej, čeprav človeška govorica ne bo nikoli zmožna izraziti lepote in neizmernosti Enega, vendar Troedinega. Kajti skrivnost Najsvetejše Trojice je za našo vero tako osrednja, da stoji nad vsemi drugimi skrivnostmi vere in jih obseva z Lučjo. To je Katekizem Katoliške Cerkve znova čisto jasno razložil:

€œSkrivnost Presvete Trojice je središčna skrivnost krščanske vere in krščanskega življenja. To je skrivnost Boga v njem samem. Ta skrivnost je torej izvir vseh drugih skrivnosti vere; je luč, ki jih osvetljuje. Ta skrivnost je najbolj temeljni in bistveni nauk »hierarhije verskih resnic«.[15] Celotna zgodovina odrešenja ni nič drugega kakor zgodovina poti in sredstev, po katerih resnični in edini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh, razodeva ljudem samega sebe in jim podarja spravo ter jih zedinja s seboj, ko se odvrnejo od greha€.[16] (KKC 234)

4. vprašanje: Protologija in eshatologija (Nauk o začetkih in nauk o poslednjih rečeh)

Pojavljajo se tudi nekatere težave glede protologije in eshatologije. V kakšnem smislu ima duša »gledanje Boga«, preden je vdihnjena v telo? In kako si predstavljate kraj Novih Binkošti v zgodovini odrešenja z ozirom na paruzijo in vstajenje mrtvih?

Protologija: Ne verjamem v nikakršno obliko reinkarnacije. Nasprotno, moji spisi govorijo proti reinkarnaciji in New Age-u:

»Ti satanovi nauki vas učijo, da verjamete v reinkarnacijo, čeprav reinkarnacije ni. Ohranjajo zunanji videz vere, zavračajo pa njeno notranjo moč: Svetega Duha in sveto Rešnje Telo.» (19. aprila 1992)

Odlomek, o katerem govorite, bi utegnil biti naslednji:

»€¦ Potem bo tvoja duša sredi te sijajno svetle Luči gledala, kar je nekoč (oči vaših duš) že videla v tistem popolnoma prvem trenutku vašega stvarjenja, v delčku sekunde €¦ Gledali Ga boste: Njega, ki vas je prvi držal v svojih rokah; katerega Oči so vas prve zagledale. Gledali boste Roke tistega, ki vas je oblikoval in vas blagoslovil €¦ Gledali boste Najnežnejšega Očeta, svojega Stvarnika €¦« (15. septembra 1991)

Gornji odlomek je pisan v poetičnem in mističnem jeziku. V nobenem primeru ne govori o predobstoju /preeksistenci, t.j. vnaprejšnjem ali večnem bivanju/ duše. Nasprotno, govori o tem, kako Bog blagoslavlja in ljubi vsako dušo od prvega trenutka stvarjenja. Verujem, da smo ustvarjeni po Božji podobi in da je Božji odtis v globini naše duše. Zato imamo ljudje v sebi naravno hrepenenje po svojem Stvarniku, ki ga more le On potešiti. Sv. Avguštin pravi: €œK sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi€. Lat.: €œQuia fecisti nos ad Te, et inquietum est cor nostrum, donec requiescat in Te€ (Sv. Avguštin, Confessiones I,1,1).

To, kar sem želela s tem reči je, da od spočetja dalje nosimo v globini svojega bitja Božjo podobo.

Eshatologija: Rečeno je bilo, da zagovarjam napačno vrsto milenarizma, ko želim ustanoviti nek nov red, materialno »novo nebo in novo zemljo« pred drugim Kristusovim prihodom. To ni res in nikjer v sporočilih »RŽVB« to ne piše. Dobro se zavedam, da Katoliška Cerkev takšno vrsto milenarizma obsoja, saj v Katekizmu Katoliške Cerkve piše naslednje:

»Ta antikristovska prevara se zarisuje v svetu vsakokrat, ko si ljudje domišljajo, da bodo v zgodovini uresničili mesijansko upanje, ki se more izpolniti samo onstran nje prek eshatološke sodbe: tudi v njeni omiljeni obliki je Cerkev zavrnila to pod imenom milenarizem,nastopajoči ponaredek prihodnjega kraljestva, predvsem v politični obliki sekulariziranega mesijanstva, »notranje sprevrženega.« (KKC 676)

V sporočilih »RŽVB« je mnogo izrazov kot: novo nebo in nova zemlja, druge binkošti, včasih tudi nove binkošti, toda to je treba razumeti metaforično. Uresničenje teh besed ne pomeni prelom našega ustaljenega zgodovinskega poteka pred drugim prihodom, ustanavljanje druge zgodovinske ekonomije. Te besede izražajo globoko upanje, da nas bo Kristus od znotraj obnovil v moči Svetega Duha. Gre za oživitev vere in obnovo Cerkve, po čemer tako hrepenimo. Sad tega upanja in obnove je ozdravitev shizme v Kristusovem Telesu. Že papež Janez XXIII. je vizionarsko predvidel takšno obnovo, ko je molil za druge binkošti: »O Sveti Duh €¦ obnovi v naših dneh svoje čudeže kot druge binkošti.« Tudi sedanji papež Janez Pavel II. je uporabil ta izraz ob raznih priložnostih, kot npr. v pismu prečastitemu p. Josephu Chalmersu, generalnemu predstojniku Bratov Naše ljube Gospe na gori Karmel, 8. 9. 2001: «€¦ Kličem obilje Božje milosti na vas. Kot pri drugih binkoštih naj se Sveti Duh spusti nad vas in vas razsvetli, da boste lahko odkrili voljo svojega nebeškega in usmiljenega Očeta. Tako boste lahko govorili možem in ženam na način, ki jim je domač in učinkovit.« (prim. Apd 2,1€“13)

Prav tako moji spisi govorijo v metaforičnem jeziku o prebuditvi vere, da bi Gospod mogel v naših dušah postaviti svoj prestol in zgraditi svoje kraljestvo: »Pridite in spoznajte: novo nebo in nova zemlja bosta prišla, ko bom v vas postavil svoj prestol, ker bom dal vsakomur, ki je žejen, zastonj iz izvira življenja.« (3. aprila 1995; prim. Raz 21,6)

Verjamem v obljubljeno prenovo, ki se je že začela in se odvija po milosti usmiljenega Boga, ko izliva svojega Duha na vse človeštvo tako kot še nikoli v zgodovini. To se bo nadaljevalo, ker milost v naših dneh sije na nas kot sončni žarki, da bi nas ozdravila.

Gospod mi je naklonil milost in mi pokazal stanje vere kristjanov današnjega časa. To je bila žalostna podoba, blago rečeno. Mnoga sporočila so polna tarnanja nad odpadom od vere, ki je prekril krščanski svet. Toda Gospod nam daje upanje, ko nam govori o prenovi, o spremenjenju in obnavljanju po delovanju Svetega Duha. Žeja po Bogu bo dar Božje milosti po Svetem Duhu. Navajam nekaj stavkov:

»Moj Sveti Duh vas bo rešil iz velikega verskega odpada, da bi se poročil z vami. Revščina vašega časa se bo od vas odbila, ker vas bom Jaz s Svojo lastno Roko osvobodil mrtvaškega prta in vas oblekel v svatovska oblačila €¦« (20. oktobra 1990)

»Vse stvarstvo bom obnovil, vse vas bom prenovil s svojim Svetim Duhom.« (27. junija1991)

Moji spisi ne govorijo o času, ko naj bi se to zgodilo, in v kakšnem obsegu naj bi Gospod zgradil svoje kraljestvo, tako kot molimo v Gospodovi molitvi: €œPridi k nam tvoje kraljestvo«. Verjamem, da se je vse to že začelo znotraj nas in takšna rast vedno vključuje tudi naše sodelovanje in našo dobro voljo. Verjamem, da se je obnova že začela, toda prihaja počasti kakor morska plima, ki je nihče ne more ustaviti.

Nove ali druge binkošti so upanje naše prenove. Stvarstvo bo prenovilo izlitje Svetega Duha. »Resnično življenje v Bogu« lahko primerjamo z Raz 21:

«Pridite in poučite se: novo nebo in nova zemlja bosta, ko bom v vas postavil svoj prestol, kajti dal bom vode iz izvira življenja zastonj vsakomur, ki je žejen. Zato dovolite mojemu Svetemu Duhu, da vas pripelje v moje kraljestvo in v večno življenje. Ne dovolite, da zlo zmaguje nad vami, da ne boste umrli €¦ Dovolite, da moj Sveti Duh obdeluje vašo zemljo in naredi v vas zemeljski raj. Dovolite, da moj Sveti Duh naredi novo zemljo, da v vas popravi tla, tako da bo vaša prvotna zemlja, ki je bila last hudiča, izginila. Tedaj bo ponovno v vas zasijala moja slava in vsa Božja semena, ki jih je v vas zasejal Moj Sveti Duh, bodo vzbrstela in rasla v moji Božji Luči(€¦) Zato dovolite Mojemu Svetemu Duhu, da spremeni vaše duše v novi raj, novo zemljo, kjer si bomo Mi (Sveta Trojica) naredili svoje domovanje €¦«

(Moje vprašanje:) »Kaj pa novo nebo?«

»Novo nebo? Tudi novo nebo bo v vas, ko vas bo vodil k svetosti moj Sveti Duh. Moj Sveti Duh bo kot sonce na nebu posvetil v vašo temo. Dana vam bo Beseda, da bi izrazili misli in govorili tako, kot jaz želim. Vse, kar boste rekli, bo v skladu z Mojo Podobo in mislimi. Vse, kar boste delali, bo tako, kot bi naredili mi, ker bo Duh vašega Očeta govoril v vas. Vaš novi svet bo hodil v navzočnosti mojega Svetega Duha, da bi osvojil ostale zvezde (simboličen izraz za narode) za Mojo Slavo in prav tako tiste, ki niso izpolnjevali Moje Postave in jih je pogoltnila tema kot izginjajoče sence, tako da niso prepoznali upanja in svetosti, ki sem ju prihranil za vaše čase.

Novo nebo bo prišlo, ko se bo od zgoraj, z najvišjih nebes, moj Sveti Duh izlil na vse vas. Resnično, poslal bom Svojega Duha v vas, da bi iz vaše duše naredil nebesa, da bi bil Jaz v teh nebesih trikrat poveličan €¦ Poti tistih, ki bodo sprejeli Mojega Svetega Duha, se bodo zravnale, njihova tema in mrak se bosta razsvetlila in spremenila v sijoče zvezde, ki bodo razsvetljevale njihovo temo na vse veke vekov. Kmalu bosta ta zemlja in to nebo prešla, ker bo bleščeča slava Mojega Prestola zasijala v vas vseh.« (3. aprila 1995)

Kot vidite, je vse napisano v simbolično slikovitem in poetičnem jeziku, da je s tem opisana obnova, oziroma nove binkošti. Ljudem sem razložila, naj od Boga nikoli ne pričakujejo senzacionalnih dogodkov, ker Bog deluje obzirno, čeprav je njegov jezik včasih zelo izrazit in mogočen. Mnogih dogodkov, kot npr. novih binkošti, naj ne bi pričakovali v obliki vidnih plamenov nad našimi glavami, itd. Kadar Bog deluje, deluje tako obzirno in tiho, da mnogi, ki pričakujejo senzacionalne dogodke, tega ne bodo takoj opazili.

5. vprašanje: RŽVB kot gibanje?

Kakšna je pravzaprav vloga gibanja RŽVB in kaj zahteva od svojih privržencev? Kakšna je struktura tega gibanja?

Resnično življenje v Bogu ni gibanje, ampak apostolski klic.

RŽVB ni gibanje, nima nikakršne pisarne. Je preprosto klic k spravi in edinosti, ki velja vsakemu, ne glede na to, kdo je. Klic ne velja le kristjanom, temveč tudi nekristjanom, zato da bi postali kristjani. Potem ko so brali navdihnjene spise RŽVB, so se nekateri Judje, muslimani, budisti in hinduisti dali krstiti, pa čeprav je duhovnost trinitarično kontemplativna in globoko krščanska. Kristus je v ta namen molil k Očetu in dejal: «Toda ne prosim samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame!« (Jn 17,20). Tako Bog s pomočjo milosti odpira mnoga vrata. Že na samem začetku mi je bilo rečeno, da bo to apostolsko delo.

»Bog ti bo dal svoj mir in svojo moč, ko bo prišel čas, da pokažeš sporočila. Bog bo hotel, da sporočila pokažeš vsem €¦(Moj angel Danijel, 6. avgusta 1986). »Ne boj se. Delala boš za Jezusa Kristusa. Pomagala boš drugim, da bodo duhovno rasli« (Moj angel Danijel, 7. avgusta 1986). »Ko boš napolnjena z Mojim Svetim Duhom, boš mogla voditi druge k meni in pomnožili se boste €¦« ( 5. septembra 1986). »Ko te na ta način kličem, nameravam hkrati voditi tudi druge, vse tiste, ki so me zapustili in me ne slišijo; zato ta klic v pisni obliki €¦« (Oče, 18. novembra 1986).

Budistični menihi v Hirošimi so zvedeli za sporočila in me povabili, da bi jim govorila v templju. Tam je bil tudi katoliški škof. Bil je dan spomina na atomsko bombo. Soočili so se s popolnoma krščanskim sporočilom. Na koncu sem jim podarila ogromen rožni venec za meditacijo, ki so ga obesili na steno, in kip fatimske Marije, ki so ga postavili na svoj vrt.

Judje, ki so brali sporočila RŽVB, so prosili za krst. Nekdo izmed njih je celo prevedel prvo knjigo v hebrejščino. Prav zdaj bo izšla. Vsi ti Judje živijo v Izraelu.

Nedavno so me povabili v Bangladeš v Dako na odprt stadion, da bi imela govor. Povabili so tudi imama iz mošeje, ki je sprejel povabilo in odprl srečanje z molitvijo. Prisotnih je bilo večje število muslimanov. Poleg katoliških duhovnikov so bili prisotni tudi hinduistični in budistični predstavniki. Sporočilo je bilo, tako kot vedno, v celoti krščansko (vzeto iz RŽVB). Osrednje in bistveno sporočilo, ki sem ga predala, je bilo razkritje Boga, ki je ljubezen, sprava z Bogom in bližnjim, pomiritev in medsebojno spoštovanje. Po srečanju sta dva muslimana želela prejeti krst in postati kristjana.

»Želim, da vsi narodi slišijo Moje Besede. Poučil te bom in ti povedal za pot, po kateri moraš hoditi €¦ » (10. januarja 1987)

Poučevanje o kontemplaciji

Navdihnjeni spisi poučujejo bralce, da spoznajo Boga in ga razumejo. Mnogi verujejo v Boga, a ga ne poznajo. Sporočila nas spodbujajo k intimnemu odnosu z Bogom, kar nas vodi v življenje edinosti z njim. Združeni s Svetim Duhom v Kristusu, so verniki povabljeni v življenje, podobno Kristusovemu življenju.

Sveto pismo pravi: «Modri naj se ne ponaša s svojo modrostjo, močni naj se ne ponaša s svojo močjo, bogati naj se ne ponaša s svojim bogastvom. Kdor se marveč hoče ponašati, naj se ponaša s tem, da je razumen in pozna mene €¦« (Jer 9,22-23)

Ustanavljanje molitvenih skupin

Spisi RŽVB nas učijo moliti preproste molitve s srcem in naravnati svoje življenje na nenehno molitev, kar pomeni, da nenehno živimo v Bogu in Bog v nas. V spisih je tudi glasen klic k oblikovanju molitvenih skupin po vsem svetu. Ker so ljudje iz več kot 60 držav organizirali srečanje, da bi pričevala, so v vseh teh državah ustanovljene tudi molitvene skupine. Celo več jih je v eni državi, npr. v Franciji je 48 ekumenskih molitvenih skupin, ki jih navdihuje duhovnost RŽVB. V Braziliji, ki je veliko večja, je več kot 300 takšnih skupin. Vsaka molitvena skupina, najsi bo krščanska, pravoslavna, luteranska, anglikanska ali baptistična, začne srečanje z molitvijo rožnega venca.

»Kako hrepenim po tem dnevu, po dnevu, ko te bom poslal k vsemu človeštvu! Učili se bodo, kako naj me bolj ljubijo in bolje razumejo. Modrost bo delila svoje bogastvo z vsem človeštvom €¦« ( 25. januarja 1987, v: »Moj angel Danijel«)

Spodbujanje k zvestobi do učenja Cerkve

Z branjem spisov se lahko poučimo, kako ostati zvesti Cerkvi. Ljudem govorim: »Četudi vas vržejo iz Cerkve, splezajte nazaj skozi okno, nikar nikoli ne zapustite Cerkve!« Spisi nas učijo obiskovanja Presvetega Zakramenta in vztrajanja pri Jezusu v molitvi. Učijo nas, naj prejemamo zakramente Cerkve, naj se držimo izročila, naj se naučimo zatajevanja, pokore, posta, in naj še posebej hodimo k spovedi. Spisi nas vodijo h gorečemu obhajanju svete maše, če je le mogoče vsak dan. Razlagajo nam pomembnost evharistije.

»Po Obhajilu posvečujem vse, ki Me prejmejo, pobožanstvujem jih tako, da postanejo meso Mojega mesa, kost Moje kosti. Ko prejmete Mene, postanemo Jaz, ki sem božanski, in vi eno samo duhovno zedinjeno telo. Postanemo sorodniki, zakaj jaz vas po soudeležbi lahko spremenim v bogove. S Svojo božanskostjo pobožanstvujem ljudi €¦ » (16. oktobra 2000)

Dejavnosti: Hiše dobrote, ki jih vodijo bralci

Leta 1997 mi je bila dana milost videnja naše Matere pred cerkvijo Kristusovega rojstva v Betlehemu. Dejala mi je, da duhovna hrana ni dovolj, da je potrebno skrbeti tudi za uboge. Takoj, ko sem to sporočila svojim molitvenim skupinam, so mi mnogi prostovoljci pomagali pri ustanavljanju hiš dobrote, ki nasičujejo lačne. Imenujejo se »Beth Myriams.« Ena je v Bangladešu, štiri v Venezueli, tri v Braziliji, dve na Filipinih, ena sirotišnica je v Keniji, v Puerto Rico pa je tik pred odprtjem. Sledijo po ena v Indiji, Romuniji ter sirotišnica v Ukrajini. (glej Prilogo 2) Vsa dela opravljajo prostovoljci. Hiše delujejo izključno s pomočjo donacij. Vse so nastale iz lokalne iniciative brez kakršnekoli povezovalne strukture. Same se vzdržujejo, ljudje iz molitvenih skupin pa jih vodijo in tudi sami služijo ubogim. Poleg hrane skrbijo tudi za zdravniško pomoč, obleko, izobraževanje otrok. Zaposlene vodi duh molitve in ekumenska naravnanost.

»Ustanavljaj naše hiše Beth Myriams, kjerkoli moreš. Dvigaj potlačene in pomagaj sirotam, zaščiti Me, reši Me ulice, zavaruj Me in nahrani Me, odvzemi moje breme in skrb, podpri me in opogumi me. Vse, kar storiš mojim najmanjšim bratom, meni storiš €¦ Blagoslavljam vse, ki vzdržujejo Moje življenje, naj ostanejo krepostni in polni ljubezni do vseh. Jaz sem z vami €¦« ( 27. marca 2002)

Klic k evangelizaciji

Nekateri bralci RŽVB, ki so se jih sporočila dotaknila, čutijo, da bi lahko postali priče v svetu, s tem da bi širili veselo vest. Ker so postali ubogljiva orodja Svetega Duha, ki jih oskrbuje z milostjo besede in z verskim čutom, so sposobni za pričevanje po vsem svetu. Ljudi vabijo k molitvenemu življenju in jih učijo ustanavljati molitvene skupine. Njihov cilj je v tem, da bi ljudje spremenili svoje življenje in živeli v nenehni molitvi. Nekateri iz molitvene skupine v Daki gredo na podeželje (k muslimanom) in tam berejo sporočila. Mnogi pridejo do vere in želijo postati kristjani.

»Iz vsakega želim narediti Živi Plamen Ljubezni. Počasti Me zdaj in evangeliziraj z ljubeznijo za ljubezen.« ( 27. januarja 1989)

Predanost Devici Mariji

RŽVB nas vodi, da postanemo otroci Božje Matere. Njeno Brezmadežno Srce ni nikoli ločeno od Jezusovega Presvetega Srca, z njim je v popolni edinosti. Naša Mati je naša pomoč in mi to vemo. Vsak, ki se pridruži molitveni skupini, naj bo protestant, kalvinist ali kdo drug, vsak se mora naučiti častiti našo Gospo in naše svetnike in tudi moliti k njim.

»Ali niste opazili, kako se Moje Srce topi in ljubi Njeno Srce? Kako bi mogel temu Srcu, ki je nosilo vašega Kralja, odreči, karkoli Me prosi? Vsi verni, blagoslavljajte njeno Srce! S tem, ko blagoslavljate Njeno Srce, blagoslavljate Mene«. ( 25. marca 1996)

Združenja RŽVB

Če so v nekaterih državah združenja RŽVB, so samo zaradi pravnih predpisov, vezanih na delo evangelizacije in izdajanja knjig. V določenih državah smo ustanovili združenja izključno zaradi podrejanja predpisom. Naj omenim samo en primer: odprtje poštnega predala v zvezi z imenom RŽVB. Nikoli nisem razmišljala o formiranju gibanja. Knjige so prevedene v 38 jezikov. Nikoli nisem prejela nobenega avtorskega honorarja, razen od založnika Parvis, kjer je izdajatelj vztrajal, da je to v njihovih predpisih. Ta denar gre v dobrodelne namene, za kritje stroškov za knjige in za stroške potovanj v dežele tretjega sveta, ki so brez sredstev.

Ostale dejavnosti

Vsake dve leti mi prostovoljci iz molitvenih skupin pomagajo organizirati mednarodni simpozij o ekumenizmu. To je istočasno tudi romanje. Do sedaj smo pripravili štiri takšna srečanja. Največje romanje je bilo leta 2000 v Sveto deželo (takrat je bil tam tudi sveti oče), ko se je zbralo 450 romarjev iz 58 držav. Udeležilo se ga je tudi 75 duhovnikov iz 12 različnih Cerkva. Letos skušamo organizirati romanje v Egipt.

Skratka, ljubim Gospodovo Hišo, nadvse pa ljubim Boga. Dolgujem mu milosti, ki mi jih je naklonil. Nekoč mi je dejal: »Zastonj si prejela, zastonj dajaj.« In to skušam delati: zastonj posredovati njegove besede vsem, ki želijo prisluhniti.

Ponovno se vam zahvaljujem, da ste mi dopustili osvetliti vprašanja v zvezi z mojimi spisi in mojim delom. Na spletni strani strani www.tlig.org lahko najdete nadaljnje informacije. Vljudno prosim, da pozdravite njegovo eminenco kardinala Josepha Ratzingerja, njegovo eminenco, msgr. Tarcisia Bertoneja in msgr. Gianfranca Girottija, kakor tudi ekscelence iz Kongregacije za verski nauk. Vsem se zahvaljujem za naklonjeno priložnost, da sem lahko pojasnila svoje delo.

Upam, da sem to storila tako, kot so pričakovali. Pripravljena sem ustno ali pisno odgovoriti na kakršnokoli vprašanje. Prav tako sem na voljo za kakršenkoli predlog, ki bi se nanašal na razlago izrazov v knjigah RŽVB. Če je potrebno, lahko dodam takšna pojasnila v naslednjih izdajah svojih knjig.

Na koncu vas, z iskrenimi željami, prisrčno pozdravljam.

Vdana v Kristusu,

Vassula Rydén

[1] Slišala sem tudi »razumevanje«.

[2] Svetega pisma.

[3] Konstitucija o Božjem razodetju 2. vatikanskega koncila govori samo o razodetju in ne pozna te delitve (opomba recenzenta dr. Rudija Koncilije).

[4] P. Marie-Eugène, O. C. D. »Jaz sem hči Cerkve«, Vol II., str. 283, Chicago, 1955.

[5] Čeprav v naši knjigi o nauku pravoslavne Cerkve, knjiga 1, str. 79, izdano l. 1997 g. Trembelas, piše: »Razodetja je razumeti kot Božje delo, ki opozarja svoja razumna bitja o skrivnostih svojega obstoja, naravi in volji, skladno z njihovo omejeno intelektualno zmožnostjo €¦«

[6] Jn 21,15-17

[7] Jezus je bil zelo odločen tukaj.

[8] Okrožnica papeža Janeza Pavla II. Da bi bili eno, 89; Ut unum sint, 89: CD 63,89.

[9] Okrožnica papeža Janeza Pavla II. Da bi bili eno, 61; Ut unum sint, 61: CD 63,61; apostolsko pismo Orientale lumen, 2. maja 1995, 24; L€™Osservatore Romano, 2-3. maja 1995, 18: loc. cit. 4.

[10] Razumela sem »koliko morava trpeti«. Midva se nanaša na papeža Janeza Pavla II. in na Jezusa.

[11] Razumela sem, da Kristus misli na vsa svoja sporočila o edinosti in nas kliče, da združimo dan praznovanja Velike noči. Samo to ga lahko zadovolji in poteši njegovo žejo po edinosti. Obljubil je, da če bomo združili dneva praznovanja Velike noči, bo on naredil ostalo.

[12] Odlok Orientalium Ecclesiarum, Ut unum sint, 58: CD 63,58.

[13] Slišala sem tudi »razumevanje«.

[14] Sv. Katarina Sienska, »Dialog o Božji Previdnosti«, št. 167. Ta citat je tudi v Rimskem brevirju, v drugem berilu dne 29. aprila.

[15] Splošni katehetski direktorij, št. 43

[16] Splošni katehetski direktorij, št. 47