Vassula in Vatikan

Primerjajte besedilo na originalni angleški spletni strani: www.tlig.org – stališče cerkve (testimonies)

NIHIL OBSTAT

 

Rim, 3. marca 2003

Dragi bralci Resničnega življenja v Bogu,

od leta 2000 dalje imam čast biti v zvezi z njegovo eminenco, kardinalom Josephom Ratzingerjem, prefektom Kongregacije za verski nauk. Dne 6. julija 2000 sem vložila svojo ponižno prošnjo, da se moji spisi predajo Kongregaciji v nadaljnji študijski pregled, in da se mi omogoči odgovoriti na zadržke, ki in kakor so bili izrečeni v Notifikaciji z dne 6. oktobra 1995. Njegova eminenca, gospod kardinal, mi je to dobrohotno dopustil ter mi po očetu Prosperu Grechu izročil pismo z dne 4. aprila 2002, ki je vsebovalo pet vprašanj, na katera sem morala odgovoriti. Svoje odgovore na omenjena vprašanja sem predložila Kongregaciji za verski nauk dne 26. junija 2002. Kardinal Ratzinger me je zdaj naprosil, da objavim vprašanja skupaj s svojimi odgovori. Veseli me, da jih lahko delim z vami kot odraz uradnega stališča.

Prosim Vsemogočnega, da bi objava tega dokumenta podprla dialog resnice in ljubezni, ki je tako zelo pomemben ne le za ekumenizem, ampak tudi za to, da bi Božje milosti v Cerkvi napravil rodovitne.

Bog vas blagoslovi!

Vassula

Collegio Sta Monica

Via Paolo VI, 25

I-00193 Rim

4. aprila 2002

Spoštovana gospa Rydén!

Dne 6. julija 2000 ste pisali njegovi eminenci kardinalu Ratzingerju v zvezi z Notifikacijo Kongregacije za verski nauk, ki se tiče vaših spisov. Njegova eminenca, gospod kardinal, se je €“ upoštevaje vaše pismo in skupaj s svojimi sodelavci €“ odločil, da vam da možnost, da razjasnite pomen nekaterih trditev v svojih publikacijah. V ta namen mi je bilo naloženo, da stopim z vami v stik, tako v osebnem pogovoru kot pisno, tako da bi Kongregacija dobila jasnejšo predstavo o natančni interpretaciji teh trditev. Že na samem začetku pa bi rad poudaril, da za vas glede na to, da niste rimokatoličanka, ne velja jurisdikcija te Kongregacije in da vas torej ne zadeva osebna cenzura. A ker mnogi katoličani sledijo »Resničnemu življenju v Bogu« (RŽVB), imajo pravico vedeti, kje so z vidika nauka in prakse, ki in kakor sta izražena v vaših objavah. Prav tako se zavedamo vaših dejanj usmiljenja, vaših prizadevanj, da bi vse kristjane pripeljali k edinosti pod rimskim škofom, vaše velike predanosti blaženi Devici Mariji, vašega predstavljanja Boga kot Boga ljubezni celo nekristjanom ter vašega nasprotovanja racionalizmu in pokvarjenosti med kristjani. Zdi se tudi, da vaše najnovejše knjige ne vsebujejo več nejasnih izjav zgodnjih del. Kljub temu bi vam bil hvaležen, če bi mogli čim bolj jasno odgovoriti na nekaj vprašanj, kar naj bi pomagalo Kongregaciji, da si ustvari jasnejšo podobo vašega delovanja.

1. Dobro veste, da tako za katoličane kot za pravoslavne obstaja samo eno razodetje, in sicer razodetje Boga v Jezusu Kristusu, ki in kakor je vsebovano v Svetem pismu in v izročilu. V katoliški Cerkvi celo priznana »privatna« razodetja, kakršni sta Lurd in Fatima, pa čeprav upoštevana z vso resnostjo, niso obvezni predmet vere. Torej, v kakšnem smislu imate svoje spise za razodetja in kako naj bi jih sprejemali vaši poslušalci in bralci?

2. Pripadate pravoslavni Cerkvi in pogosto spodbujate duhovnike in škofe te vere, da bi priznali papeža in se pobotali z rimsko Cerkvijo. Zato, žal, niste dobrodošli v nekaterih deželah vaše veroizpovedi. Zakaj prevzemate to poslanstvo? Kako gledate na rimskega škofa in na prihodnost krščanske edinosti? Ob branju vaših del namreč človek včasih dobi vtis, da se postavljate nad obe Cerkvi, ne da bi pripadali eni ali drugi. Tako na primer se zdi, da prejemate obhajilo v obeh Cerkvah, v katoliški in pravoslavni, medtem ko glede vašega zakonskega stanu sledite običajnemu »oikonomia« pravu. Kot sem že omenil, te pripombe ne predstavljajo kakšne osebne cenzure, saj nimamo pravice soditi o vaši vesti, vendar lahko razumete našo skrb za vaše katoliške privržence, ki bi utegnili ta in taka stališča razumeti v relativističnem smislu in bi zašli v skušnjavo neupoštevanja discipline svoje lastne Cerkve.

3. V vaših zgodnjih spisih, kot to omenja Notifikacija, je bilo nekaj zmede v terminologiji, ki zadeva osebe Svete Trojice. Prepričani smo, da se strinjate z naukom svoje Cerkve. Mislite, da bi nam lahko pomagali pri razjasnitvi teh izrazov? Ko gre za zadeve vere, ali ne bi bilo dobro slediti uradni terminologiji standardnih katekizmov, da bi se tako izognili zmedi v glavah bralcev »Resničnega življenja v Bogu«?

4. So pa tudi nekatere težave glede protologije in eshatologije. V kakšnem smislu ima duša »gledanje Boga«, preden vstopi v telo? In kako vidite mesto novih binkošti v okviru zgodovine odrešenja, in sicer glede na paruzijo in vstajenje mrtvih?

5. Kakšna je resnična identiteta »Resničnega življenja v Bogu« in kaj slednja zahteva od svojih privržencev? Kakšna je njegova struktura?

Draga gospa Rydén, žal nam je, da vas vznemirjamo s temi vprašanji, pri čemer ste lahko prepričani, da cenimo vaša dobra dela in namene. Vendar: kot odgovor na vaše pismo kardinalu Ratzingerju, čutimo dolžnost, da se razjasnijo nekatere nejasnosti v vaših spisih, ki ste jih morda spregledali. To dolgujemo vašim katoliškim bralcem, ki bi utegnili priti navzkriž s svojo vestjo ob sledenju vašemu pisanju. Prosimo vas, da si vzamete čas za odgovor, bilo bi pa bolje, če bi se vi in jaz lahko sestala ter opravila nekaj neformalnih razgovorov, preden bi karkoli spravili na papir. Prosite, naj vas Sveti Duh razsvetli, in posvetujte se z duhovnim voditeljem ali teologom, ki mu lahko zaupate. Prav tako smo prepričani, da vam bodo naša vprašanja pripomogla globlje razumeti pomen vaših spisov, tako da bi postali bolj sprejemljivi tako za katoličane kot za pravoslavne. Jaz osebno sem vam na razpolago, da razjasniva njihov pomen.

Njegova eminenca vas pozdravlja v upanju, da boste dali zadovoljiv odgovor, ki bi olajšal njegovo nalogo, da ugodi prošnjam, navedenim v vašem pismu.

Pozdravljam vas v Kristusu,

p. Prospero Grech, OSA,

svetovalec Kongregacije

Spoštovani p. Prospero Grech Rim, 26. junija 2002

Collegio Sta Monica

Via Paolo VI. 25.

I-00193 Rim

Predmet: Odgovor Vassule Rydén na pismo p. Prospera Greecha, napisanega v imenu njegove eminence, kardinala Josepha Ratzingerja iz Kongregacije za verski nauk, z dne 4. aprila 2002.

Spoštovani oče Prospero Grech,

predvsem bi se vam rada zahvalila za priložnost, da lahko odgovorim na vprašanja v zvezi z mojimi spisi in dejavnostmi, kakor ste jih navedli z veliko obzirnostjo v svojem cenjenem pismu z dne 4. aprila 2002, in ki obnavljajo kritične točke, objavljene v »Notifikaciji« iz leta 1995.

Zavedam se naloge in odgovornosti vaše presvete Kongregacije pri »preizkušanju duhov« (1 Jn 4,1). V teh letih sem tudi jaz spoznala vso zapletenost naloge razločevanja ter njeno občutljivost, ko sem sama na svoji poti srečala veliko ljudi, ki so pristopili k meni in trdili, da imajo tudi oni božanske izkušnje, ki so jih hoteli združiti z mojimi. Zavoljo previdnosti in odgovornosti nobene od njih nisem upoštevala. Zato cenim pomembnost vašega dela v varovanju vernih pred vsakršno škodo in v ohranjanju čistosti vere od nepristnih izkušenj, a prav tako tudi v zaščiti resničnih karizem, ki bi mogle koristiti Cerkvi.

Prav tako se vam zahvaljujem, da mi je dana možnost razjasniti in osvetliti določene izraze, ki utegnejo biti nejasni, ker so napisani kot prispodobe v poetičnem ali simboličnem jeziku. Zavedam se tudi, da je dejstvo, da kot pravoslavna Grkinja govorim katoliškim kristjanom, nenavadno; vendar: namesto da se na to gleda kot na nered, ponižno želim, da naj bo to moj mali prispevek k poravnavi razhajanj med krščanskimi brati. In zato bom, kar najbolje morem, z vso iskrenostjo in jasnostjo, odgovorila na vprašanja, ki ste mi jih milostno postavili. Prav tako sem prepričana v vašo velikodušnost, dobro voljo in razumevanje moje omejenosti pri podajanju celotne vsebine dvanajstih knjig z naslovom »Resnično življenje v Bogu« (RŽVB).

1. vprašanje: Odnos med »RŽVB« in razodetjem

Vi zelo dobro veste, da tako za katoličane kot za pravoslavne obstaja samo eno Božje razodetje, in sicer razodetje Boga v Jezusu Kristusu, ki je vsebovano v Svetem pismu in v izročilu. V katoliški Cerkvi celo priznana »privatna« razodetja, kakršni sta Lurd in Fatima, tudi če jih jemljemo resno, niso predmet vere. Torej v kakšnem smislu imate svoje spise za razodetja in kako naj bi jih sprejemali vaši poslušalci in bralci?

Pred začetkom svojega klica in spreobrnjenja nikoli nisem bila poučena o katekizmu, še manj o teologiji, niti nisem ničesar vedela o teoloških podrobnostih, kot so zgoraj navedene. O teh razlikah sem bila poučena postopno, tako kot je napredovalo nežno vodenje Svetega Duha. Na samem začetku mojega klica sem bila zelo zmedena. Tako sem v času prikazovanja mojega angela varuha dejala: »Toda jaz tega ne morem razumeti! Mi že imamo Sveto pismo, zakaj bi potrebovali še sporočila?« Moj angel je odgovoril: »Potemtakem ti meniš, da je bilo vse dano v Svetem pismu?« Odgovorila sem: »Da. Zato ne vidim razloga za vse to. Mislim, da ni nič novega.« Nato mi je angel dejal: »Bog želi, da so vam ta sporočila dana.« Rekla sem: »Ali je kakšen poseben razlog, da so dana po meni?« Angel je odgovoril: »Ne. Bog vas vse ljubi. Ta sporočila so samo opomin, da vas spomni, kakšen je vaš začetek.« (7. avgust 1986)

Neki protestantski duhovnik mi je nekoč dejal, da ni nobenega vzroka, zakaj bi nam Bog želel govoriti sedaj, ko imamo Sveto pismo. Bila sem zmedena, zato sem rekla Kristusu: »Gospod, nekateri duhovniki nočejo poslušati in verjeti, da se lahko prikazuješ na ta način, se pravi preko mene. Pravijo, da si nam ti, Jezus, že posredoval vso resnico in da torej ne potrebujejo ničesar drugega razen Svetega pisma. Z drugimi besedami: vsa ta dela so napačna.« Kristusov odgovor je bil naslednji:

»Povedal sem vam, da vas bo Zagovornik, Sveti Duh, ki ga bo poslal Oče v Mojem Imenu, učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. Nobenega novega nauka vam ne dajem. Spominjam vas le na Resnico in vodim tiste, ki so zašli od nje, nazaj k popolni Resnici.

Jaz, Gospod, vas bom še naprej dramil s spominjanjem. Moj Sveti Duh, Zagovornik, bo vedno med vami kot tisti, ki vas spominja na Mojo Besedo. © Zato se ne čudite, kadar vam Moj Sveti Duh govori. Ta opominjanja so vam dana po Moji Milosti, da se spreobrnete in spomnite Mojih Poti. ©« (20. decembra 1988)

Enajst let kasneje me je na nekem drugem mestu Gospod prosil, da zapišem naslednje:

»Vsa ta sporočila prihajajo od zgoraj in jih Jaz navdihujem. Namenjena so za poučevanje in za spodbijanje zmot. Lahko se uporabijo za vodenje Cerkve k Edinosti, za svetovanje ljudem v njihovem življenju in poučevanje za doseganje svetosti. Dana so vam za boljšo razlago[1] Razodetja[2]. Sporočila so neizčrpen vir čudovitih milosti za vašo prenovo.« (30. julija 1999)

Verujem, da obstaja samo eno razodetje, in nikoli nisem trdila drugače, niti ni to nikjer navedeno v spisih. Ne pričakujem, da bi bralci »Resničnega življenja v Bogu« (RŽVB) imeli sporočila za pomembnejša od Svetega pisma. Prepričana sem, da v RŽVB ni ničesar, kar bi lahko nagnilo poslušalce in bralce mojih spisov, da bi drugače mislili. V svojih pričevanjih namreč ves čas navajam mnoge odlomke iz Svetega pisma, včasih celo več kot sama sporočila. V sporočilih je jasno nenehno poudarjanje in sklicevanje na Sveto pismo in na življenje po svetopisemski resnici. Zapiski so spominjanje in oživitev enega in edinega Kristusovega razodetja, vsebovanega v Svetem pismu in izročilu, posredovanem preko Cerkve. So samo poziv k temu razodetju. Pravzaprav zapiski niso nikoli nagibali bralce k temu, da bi jih cenili bolj kot Sveto pismo. Pričevanja potrjujejo, da so bralci sporočil začeli bolje razumevati Božjo besedo. Seveda vemo, da nas Bog lahko spomni na svojo sveto besedo, kadar On meni, da je to potrebno v korist Cerkve. Takšne milosti, €“ ker to so milosti ­€“ osvetljujejo ali razkrivajo že znano resnico, da jo še bolje razumemo.

Lahko bi se vprašali, zakaj je Bog poklical tako omejeno in nevredno osebo, popolnoma neuko in nevedno glede cerkvenih zadev. Osebo, ki ni nikoli hrepenela po Bogu, po »spominjanju njegove Besede«? Ali ni to stvar duhovnikov in teologov? Da, mislim, da je. Zato nisem nikdar in nikoli nameravala tekmovati z duhovniki in teologi, ki jih je Bog poklical v njihovo službo. Vendar verjamem, da me je Bog nepričakovano poklical s svojim neposrednim delovanjem.

Prav pred kratkim sem izvedela, da je Drugi vatikanski koncil poudaril, kako pomembno je, da laiki prispevajo k širjenju evangelija s pomočjo različnih darov, katere Bog podarja svoji Cerkvi. V Lumen Gentium koncil jasno navaja, da so laiki deležni Kristusove preroške službe in da Kristus »izvršuje svojo preroško službo €¦ ne le po hierarhiji €¦, ampak tudi po laikih. Kristus jih postavlja za svoje priče in jih usposablja s čutom vere (sensus fidei) in z milostjo besede« (LG 35). Zato vsak laik sodeluje v službi evangelija skladno s karizmo, ki mu jo je Bog naklonil. Po teh darovih on ali ona postane priča in živo orodje pri poslanstvu Cerkve »po meri Kristusovega daru«.

V večini klasičnih del katoliške fundamentalne teologije obstaja razlikovanje med Razodetjem kot refleksijo (Razodetje z velikim R) in razodetjem kot izkustvom (razodetje z malim r, pogosto v množini, to je razodetja). Ko govorim s stališča izkustva, o svoji skromni izkušnji kot »razodetju«, govorim o razodetju z malim »r«.[3]

S stališča nauka nikakor ne govorim o svoji izkušnji kot o razodetju, da bi delala razodetju konkurenco. Tako kot druga »privatna« ali »preroška« razodetja, tudi moje delo ničesar ne dodaja k zakladu vere. Nasprotno, Božji klic, namenjen meni, ima za cilj opozoriti na polnost resnice zaklada vere, pa tudi poglobiti in živeti to resnico.

Konstitucija Dei Verbum Drugega vatikanskega koncila je pojasnila, da je javno razodetje popolno in zaključeno in da »ni potrebno pričakovati nobenega novega razodetja pred slavnim prihodom našega Gospoda Jezusa Kristusa« (Dei Verbum 4). Konstitucija Dei Verbum pa na drugi strani jasno navaja, da mora Božje ljudstvo nenehno poglabljati razumevanje te resnice:

To apostolsko izročilo ob podpori Svetega Duha v Cerkvi nenehno napreduje. Raste namreč razumevanje izročenih stvari in besed po poglabljanju in preučevanju vernikov, ki to premišljujejo v svojem srcu (prim. Lk 2, 19 in 51), po notranjem uvidevanju duhovnih stvarnosti, kakršnega dobivajo iz izkustva, in po oznanjevanju tistih, ki so s škofovskim nasledstvom prejeli zanesljivo karizmo resnice. To se pravi, Cerkev v stoletjih nenehno teži k polnosti Božje resnice, dokler se v njej ne izpolnijo Božje besede (Dei Verbum 8).

Njegova eminenca, kardinal Joseph Ratzinger, je glede odnosa med krščanskim preroštvom in razodetjem zelo jasno povedal, da trditev, po kateri naj bi se preroštvo končalo z razodetjem v Kristusu, skriva nesporazume. Njegovo stališče je opisano v nekem intervjuju o krščanskem preroštvu, pa tudi v komentarju ob razkritju tretje fatimske skrivnosti. Dovolim si navesti njegove besede iz intervjuja:

»Razodetje je pravzaprav Bog, ki se nam daje, gradi z nami zgodovino in nas vedno znova zbira in zedinja. To je razkrivanje srečanja, ki ima svojstveno komunikativno dimenzijo in spoznavno strukturo. To vsebuje tudi globlji pomen spoznanja resnice v razodetju. Če to pravilno razumemo, je razodetje doseglo svoj cilj s Kristusom, kajti €“ kakor lepo pravi sv. Janez od Križa €“ »Kadar Bog govori osebno, ni kaj dodati. O Logosu ni potrebno nič več reči. On je med nami na popoln način in Bog nima nič večjega, kar bi nam dal ali povedal, kakor sebe samega. Toda prav ta popolnost Božjega dajanja samega sebe €“ da je On, Logos, navzoč v mesu €“ pomeni tudi, da moramo še naprej prodirati v to skrivnost. To nas vrača nazaj k pojmu upanja. Kristusov prihod je začetek vse globljega spoznanja in postopnega odkrivanja, kaj nam je v Logosu dano. S tem je slovesno odprt nov način vodenja človeka v celostno resnico, kakor je zapisano v Janezovem evangeliju, ko Jezus napove prihod Svetega Duha. Mislim, da je pnevmatološka kristologija Jezusovega poslovilnega govora zelo pomembna za našo temo, ko Kristus razloži, da je bil njegov prihod v mesu šele prvi korak. Dejanski prihod se zgodi, ko Kristus ni več vezan na kraj ali na prostorsko omejeno telo, temveč prihaja k nam vsem v Duhu kot vstali Kristus, pri čemer tudi uvajanje v vso resnico dobiva vedno večjo globino. V tem oziru se mi zdi jasno, da €“ ravno če ta pnevmatološka kristologija določa čas Cerkve, torej čas Kristusa, ki k nam prihaja v Duhu €“ preroški element kot element upanja in ponavzočenja naravno ne more manjkati ali postopoma ugasniti« (30 Giorni, januar 1999).

Prav tako nikakor ne trdim, da sta status ali avtoriteta mojih spisov blizu Svetemu pismu. Sveto pismo je navdihnjeno na nezmotljiv način. Ponižno verjamem, da se me je Gospod dotaknil, da bi z njegovim neposrednim delovanjem v moji duši bila z njim na poti in da bi mi pomagal, ko sem poklicana k pisanju. To ni takšen navdih kot v Svetem pismu. Rezultat ni nezmotljivost, kar pa ne pomeni, da so v mojih spisih verske zmote. Prepričana sem, da jih v njih ni.

V knjigi p. Marie-Eugène »Jaz sem hči Cerkve« nas avtor spomni, kako se Bog lahko prilagodi duši:

Božje neposredno delovanje je čudovito prilagojeno psihološkemu življenju duše. Takšno prilagoditev Boga je treba poudariti kot pomembno značilnost Njegovih posegov. Bog, ki je pripravljen uporabljati govorico človeških znamenj, da bi nam dal svojo luč, se pri izbiri znamenj spušča do prilagoditve našemu temperamentu in našim posebnim potrebam. Vse z namenom, da bi nas bolj gotovo dosegel. Za vero, ki je očuvala čistost in preprostost, bo govoril v jeziku sijajnih zunanjih znamenj, ki povzročijo »drhtenje« vere. Za vero, ki je zaradi racionalizma postala razumska in kritična, ima Bog bolj razumski jezik.[4]

Kardinal Ratzinger je rekel, da je »zmožnost notranjega stika z Bogom v besedi in podobi, pa tudi v primeru pristne mistike, vselej odvisna od zmožnosti človekove duše in njenih omejitev«. Tako imam jaz izkušnjo Božje besede brez vsakršnega napora, z drugimi besedami, nič me v to ne sili, tako pač pride. Jaz prejemam ta sporočila (notranje besede) zlasti v dveh oblikah. Prosim, upoštevajte, da nikakor nisem zmožna popolnoma opisati ta izjemen pojav in kako lahko Bog dela takšne stvari. Skušala bom pojasniti po svojih najboljših močeh:

1. S posredovanjem notranjega govora €“ lokucija. Besede, ki jih prejemam, so tehtne in veliko bolj jasne kot besede, ki jih slišim z ušesi. Ena sama beseda lahko vsebuje takšno polnost pomenov, da njihovega razumevanja ni mogoče hitro prevesti v človeški jezik. Vsaka Božja beseda ali napotek, ki mi je dan v poduk, ni podan na način šolskega poučevanja, pri katerem morda zaradi časovne omejitve ni mogoče vsega takoj popolnoma pojasniti, ali se more zaradi človeške šibkosti pozabiti, ali sploh ne v celoti razumeti. Toda Božji poduk ali besede so mi dane v takšnem časovnem toku in so mi vtisnjene v spomin na takšen način, da bi težko kaj pozabila. Luč, ki jih razliva, je tako silna kot močna svetloba, ki sveti v vse smeri, in istočasno zasipa z bogastvom znanja, ki je veliko večje kot sama beseda. Beseda je kot široka reka, ki se razliva v daljave in širjave, se razdeli v majhne rečice, razlivajoče se v nedogled, toda vedno se napaja iz iste reke. Pri vsakem navadnem pouku na šoli bi za učenje potrebovala mesece. Medtem ko doživljam besede tako močno, se popolnoma zavedam, da sta pisna oblika in način, kako bom izrekla te besede, vendar odvisni od mojih omejenih sposobnosti jezika in izražanja.

2. Drugi način, na katerega prejemam Božje besede, je s pomočjo razsvetljenja mojega uma, brez izgovarjanja besed. To je, kot bi Bog prenašal svoje misli v moje. Takoj vem, kaj Bog hoče ali želi reči. Naknadno moram zapisati to »neizgovorjeno sporočilo«, kar najbolje zmorem, z iskanjem svojih lastnih besed.

Kasneje mi je bilo v Rimu rečeno, da je sveta Brigita Š vedska imela podoben način zapisovanja sporočil.

Zakaj je Gospod izbral ta nenavadni način zapisovanja sporočil, pri čemer se celo polasti moje roke? Odgovora ne vem. Ko sem ga vprašala, mi je odgovoril: »Ker mi je ta način všeč.« Ne vem, kako se to zgodi. Rada bi poudarila, da so teologi, ki so tudi izvedenci v grafologiji, ko so preučevali mojo pisavo in jo poimenovali »hieratično«, opisali številne temeljne razlike med mojo in t. i. avtomatično pisavo. Kasneje sem izvedela, da so znani mistiki, kot Terezija Avilska, doživljali zamaknjenost telesa ali dela telesa. Menim, da je pri meni blažja oblika »zamaknjenosti« moje roke in verujem, da ima Gospod svoje razloge, da je temu tako.

2. vprašanje: Odnos pravoslavne kristjanke z rimskokatoliško Cerkvijo

Pripadate pravoslavni Cerkvi in pogosto spodbujate duhovnike in škofe te vere, da bi priznali papeža in se pobotali z rimsko Cerkvijo. Zato, žal, niste dobrodošli v nekaterih deželah vaše veroizpovedi. Zakaj prevzemate to poslanstvo? Kako gledate na rimskega škofa in na prihodnost krščanske edinosti? Ob branju vaših del namreč človek včasih dobi vtis, da se postavljate nad obe Cerkvi, ne da bi pripadali eni ali drugi. Tako na primer se zdi, da prejemate obhajilo v obeh Cerkvah, v katoliški in pravoslavni, medtem ko glede vašega zakonskega stana sledite običajnemu »oikonomia« pravu. Kot sem že omenil, te pripombe ne predstavljajo kakšne osebne cenzure, saj nimamo pravice soditi o vaši vesti, vendar lahko razumete našo skrb za vaše katoliške privržence, ki bi utegnili ta in taka stališča razumeti v relativističnem smislu in bi zašli v skušnjavo neupoštevanja discipline svoje lastne Cerkve.

Zakaj sem prevzela delo edinosti

Če ne bi doživela Gospodove navzočnosti, ne verjamem, da bi imela pogum ali željo soočiti se s pravoslavnimi, jih voditi k razumevanju sprave, katero želi od njih naš Gospod, niti ne bi vzdržala njihovih nasprotovanj, kritiziranja in preganjanja. Na samem začetku Božjega posega sem bila popolnoma zmedena in bala sem se, da sem zavedena. Ta negotovost je bila resnično največji križ, saj dotlej nisem še nikoli slišala, da se Bog v našem času razkriva ljudem, in tudi nisem imela nikogar, ki bi ga lahko o tem povprašala. Zaradi tega sem skušala to doživetje odbiti, vendar me ni zapustilo, zato sem se kasneje počasi pomirila in začela verjeti, da je vse to Božje delo, saj sem videla v tem Božjo roko. Zato se nisem več bala soočiti se z nasprotovanjem in kritiziranjem. Popolnoma sem zaupala našemu Gospodu, saj sem vedela, da tam, kjer meni manjka, bo vedno dopolnil in da bo, kljub mojim pomanjkljivostim, njegovo delo zagotovo sijajno dokončano.

Kot Gospod govori v enem od sporočil, se nikakor ni lahko približati pravoslavnim duhovnikom, menihom in škofom z namenom, da bi priznali papeža in se pomirili z RKC. To pomeni plavati proti močnemu toku. Ker pa sem videla, kako naš Gospod trpi zaradi naše razdeljenosti, nisem mogla zavrniti njegove prošnje, ko me je prosil, naj nosim ta križ. Sprejela sem to poslanstvo, čeprav sem prestala (in še prestajam) mnoge napade sovražnosti.

Vprašali ste me: »Zakaj prevzemate to poslanstvo?« Moj odgovor je: Zato, ker me je Bog za to poklical in sem mu verjela ter odgovorila. Zato, ker hočem izpolniti Božjo voljo. Eno prvih Kristusovih vprašanj je bilo: »Čigava hiša je pomembnejša, tvoja ali moja?« Odgovorila sem mu: »Tvoja hiša, Gospod.« Rekel je: »Poživi mojo Hišo, polepšaj mojo Hišo in jo zedini.«

Nekateri grškopravoslavni duhovniki so me popolnoma odbili, ker mi ne verjamejo.[5] Drugi vzrok je, da sem ženska, in tretji, ženska ne bi smela govoriti. Nekateri menihi so nezaupljivi, imajo me za trojanskega konja, katerega pošilja in plačuje papež, ali pa, da pripadam uniatski cerkvi. Mnogi nočejo niti slišati o spravi ali ekumenizmu. Če molim z rimskokatoliškimi kristjani, imajo to za herezijo. Menijo, da stojim nad obema Cerkvama in ne pripadam nobeni. Jaz sem popolnoma in v vsem predana svoji Cerkvi in ni herezija niti greh, če živim ekumensko in molim z drugimi kristjani za pospešitev edinosti. Ključ do edinosti sta ponižnost in ljubezen, kakor pravi naš Gospod v spisih. Mnogi verniki iz teh Cerkva še nimajo tega ključa. Mnogi grškopravoslavni laiki, pa tudi marsikateri preprost duhovnik ali menih v oddaljenem samostanu imajo še danes RKC za heretično in nevarno. Tako so bili od nekdaj naučeni in to je napačno. Kljub temu sem prepričana, da se lahko spremenijo preko metanoje in z močjo Svetega Duha, ki jih bo upognil, pa tudi z molitvijo vernih. Na naših srečanjih molimo za takšno spremembo srca.

Ne gre le za to, da samo oni sklonijo glave. Vsak se mora upogniti v ponižnosti in ljubezni. Verniki katere koli Cerkve bi morali umreti svojemu egu in togosti. Š ele v ponižnosti in poslušnosti resnici, bo Kristusova navzočnost zasijala v njih. Verjamem, da bodo s tem dejanjem ponižnosti vse prejšnje in sedanje napake Cerkva izbrisane in bo prišlo do edinosti. Nikoli ne izgubljam upanja, da se bom pravoslavnim približala, zato se vedno znova vračam k njim, da bi pričevala. Moje pričevanje jih spomni na Gospodove besede: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21) Na ta način je bilo, kljub oviram, ustanovljenih nekaj ekumenskih molitvenih skupin v Atenah in na Rodosu. Vanje so vključeni tudi pravoslavni duhovniki. Vse molitvene skupine začnejo svoje srečanje z molitvijo rožnega venca, nato pa sledijo ostale molitve. Tako s strani pravoslavne hierarhije ne prejemam samo zavrnitev, Bog mi naklanja številne prijatelje tudi iz vrst grškopravoslavnih duhovnikov.

Rimski škof

Gospod mi je dal notranje videnje treh železnih palic, ki predstavljajo tri glavna krščanska telesa: katoličane, pravoslavne in protestante. Pozval je njihove voditelje, da se srečajo. Srečajo pa se lahko samo tako, da se upognejo, t.j. sklonijo svoje glave. To poglavje govori o drži, ki je nujna, da dospemo do edinosti, po kateri hrepeni Gospod že od svoje molitve k Očetu: »€¦ da bi bili vsi eno.« Sporočila RŽVB si ne drznejo govoriti o edinosti na ontološkem nivoju, kakor da ne bi bilo nobene razlike, v kakšni meri so različne krščanske skupine obdržale resnico, ki jo je Kristus predal svoji Cerkvi. Ni res, da trdim, da klic k ponižnosti med krščanskimi brati pomeni pankrščanski pristop k edinosti in da bi morala edinost napredovati po poti »trgovanja« z resnico (kot pri trgovcih: nakup in prodaja), kar pomeni relativizem in izenačitev resnice. Nasprotno, pogosto sem govorila o pomembnosti zvestobe resnici. Veliko več od mojih besed povedo sporočila, ki niso nič drugega kot klic k življenju po resnici evangelija, edinega Kristusovega Razodetja, kot že navedeno. Sporočila vsebujejo številna opozorila, naj ne ravnamo drugače, vse do opisa »napačnega ekumenizma« kot trojanskega konja, ki bi predstavljal neživi Kristusov lik:

»Podoba, naslikana z lepimi barvami, ki vam jo vsiljujejo ti trgovci, da bi jo častili in ji sledili, nisem Jaz. To je iznajdba pokvarjene človeške spretnosti, da bi se ponižala Moja Svetost in Moje Božanstvo. To je lažni ekumenizem in izzivanje vsega, kar je sveto.

Trpim zaradi grehov teh trgovcev.« (22. oktobra 1990)

Mnoga sporočila o edinosti združujejo naslednja dva temeljna vidika ekumenizma: duhovno držo, ki vključuje ponižnost in ljubezen do drugih kristjanov z brezkompromisnim iskanjem Kristusove resnice. Primer je odlomek, v katerem Devica Marija govori o strukturi edinosti:

»Božje Kraljestvo niso besede na ustih. Božje Kraljestvo je ljubezen, mir, edinost in vera v srcu. To je Gospodova Cerkev, združena v Eno v vaših srcih. Ključa za Edinost sta Ljubezen in Ponižnost.

Jezus ni nikoli rekel, da se razdelite. Razdelitev Njegove Cerkve ni bila Njegova želja.« (23. septembra 1991)

Dalje, v istem poglavju Jezus govori o resnici:

»Vedno, do smrti, brani Resnico. Od časa do časa te bodo zelo kritizirali, toda to dopuščam, da ohranim tvojo dušo čisto in poslušno.« (Ponovljeno 5. junija 1992; 25. septembra 1997; 22. junija 1998, itd.)

Nekajkrat sem se srečala v ZDA, na Nizozemskem in zlasti v Š vici s katoliškimi duhovniki, ki so zelo liberalni in močno nasprotujejo papežu. Morala sem braniti Petrov sedež in jim po svojih močeh kar najbolje razložiti mogočna sporočila, ki nam jih je dal Kristus, in jim povedati, da so v zmoti. Po končanem srečanju so se mi mnogi zahvalili za pojasnila. Le eden ali dva sta mi rekla, da se ne strinjata, rekoč, da sem bolj katoliška od katoličanov €¦ Mnoga poglavja govorijo o edinosti med Cerkvami, je pa tudi večje število takih, ki so zapisana posebej za katoliške duhovnike, ki se upirajo papežu, da bi jih privedla do zvestobe njemu. Navajam primer:

»Jaz, Gospod, ne želim nobene ločitve v Svoji Cerkvi. Zaradi mene se boste združili in Me pod Mojim Imenom ljubili, hodili za Menoj in pričali zame. Ljubili boste drug drugega, kakor vas jaz ljubim. Združili se boste in postali ena čreda pod enim Pastirjem. Vsi veste, da sem izbral Petra in mu dal oblast. Veste, da sem mu dal ključe nebeškega kraljestva. Prosil sem ga, naj hrani in pase Moja jagnjeta in ovce. Jaz sam sem mu dal oblast in ne želim, da bi Moje naročilo spremenili. » (19. marca 1988)

Naslednje sporočilo še bolj jasno govori o prihodnji edinosti:

»Nato bom v Petrove roke položil žezlo, s katerim bo varoval Moje ovce. Tistim, ki še vedno ne razumejo in sprašujejo: €˜Zakaj moramo imeti voditelja?€™ Odgovarjam: €˜Ali ste kdaj videli ali slišali za kakšno čredo ovac brez pastirja?

Vaš Nebeški Pastir sem in izbral sem Petra, da pazi na Moje ovce do Moje Vrnitve. Naložil sem mu odgovornost, zakaj torej vse te razprave in jalovo dokazovanje.

Tisti, ki še vedno ne prepoznajo Mojih Besed, naj jih preberejo v Svetem pismu. Najdejo jih v pričevanju mojega učenca Janeza.[6] Svojo Cerkev bom združil in jo objel s Svojimi Rokami, da bo ena čreda. Sedaj ste razkropljeni, razdeljeni v več skupnosti in ločeni. Razkosali ste Moje Telo in TAKO NE MORE OSTATI[7]! Jaz vas bom vse združil.« (16. maja 1988)

Druga sporočila govorijo o papežu kot o Kristusovem namestniku, oziroma namestniku Cerkve. Tu en primer:

»Molite za vso Cerkev. Bodite kadilo Moje Cerkve, hočem reči, da molite za tiste, ki oznanjajo Mojo Besedo, za Mojega namestnika, ki me zastopa, kakor tudi za apostole in preroke današnjih dni, za duhovnike in Bogu posvečene kakor tudi za laike, da bi bili pripravljeni spoznali, da ste vsi, ki sem jih omenil, del enega Telesa, Mojega Telesa.« (10. januarja 1990; prim. tudi sporočila: 1. junija 1989; 2. marca. 1990; 10. oktobra 1999; 18. marca 1991; 20. aprila 1993; 20. decembra 1993; 15. aprila 1996; 22 oktobra 1996; 20. decembra 1996)

Sporočila ne omenjajo, kakšna bo Petrova vloga v odnosu do raznih patriarhalnih sedežev, zato o tem ne morem govoriti. Toda prepričana sem, da prav papež v svoji okrožnici »Ut unum sint« odpira razpravo v tej smeri:

Značilno in spodbudno je, da je vprašanje prvenstva (primata) rimskega škofa dandanes postalo predmet študij, ki bodisi že potekajo ali pa se načrtujejo. Značilno in spodbudno je tudi, da je to vprašanje navzoče kot bistvena tema ne le v teoloških dialogih, ki jih ima katoliška Cerkev z drugimi Cerkvami in cerkvenimi skupnostmi, ampak tudi nasploh v celotnem ekumenskem gibanju. Nedavno tega so udeleženci 5. svetovnega zborovanja komisije €˜Vera in cerkvena ureditev€™ pri Ekumenskem svetu Cerkva, ki je bilo v Santiago de Compostela, priporočili tej komisiji, naj €˜da pobudo za novo preučevanje vprašanja vesoljne službe edinosti kristjanov.€™ Po stoletjih ostre polemike druge Cerkve in cerkvene skupnosti vedno bolj, in to z novim pogledom, raziskujejo takšno službo edinosti.[8]

Ista okrožnica potrjuje nujnost ponovne združitve Vzhoda in Zahoda, dopuščajoč razlike med obema skupnostima v popolni združitvi:

Glede na vse to, katoliška Cerkev noče nič drugega kot polno občestvo med Vzhodom in Zahodom. V tem se navdihuje iz izkušnje prvega tisočletja. V tistem obdobju namreč »razvoj različnih izkustev cerkvenega življenja kristjanov ni oviral, da ne bi prek medsebojnih odnosov čutili trajno gotovost, da so doma v katerikoli Cerkvi, kajti iz vseh Cerkva se je v čudoviti raznolikosti jezikov in napevov dvigala hvala istemu Očetu po Kristusu v Svetem Duhu; vse so zedinjene obhajale evharistijo, ki je srce in vzor za skupnost, ne le glede duhovnosti in moralnega življenja, temveč tudi glede na samo strukturo Cerkve, v raznolikosti služb in služenj pod vodstvom škofa kot naslednika apostolov. Prvi koncili so zgovorno pričevanje za to nepretrgano edinost v različnosti.[9]

Kljub temu, da zapiski ne omenjajo strukturalnih vprašanj, ki se nanašajo na Vzhod in Zahod, je veliko opozoril o pomembnosti Vzhodne Cerkve. Čeprav je v kasnejših sporočilih vloga Petra brezkompromisno poudarjena, pa duhovno obnovo močno navdihuje Vzhodna Cerkev. Tako postaja še bolj očitna potreba, da Kristusovo telo diha z obema pljučnima kriloma €“ kar pomeni navzočnost Zahodne in Vzhodne Cerkve:

»In ti, Zahodna hiša, ti si spoznala z Lučjo Mojega Duha, da telo potrebuje dve pljučni krili za svobodno dihanje in da je Moje Telo z enim krilom nepopolno. Moli, da vaju bo Moj oživljajoči Duh združil! Toda, koliko moram trpeti, preden se to zgodi![10]« (27. novembra 1996)

Š e eno podobno sporočilo:

»Moli, da se Vzhodna in Zahodna hiša združita kot dve v molitvi združeni roki. Par rok, ki sta si podobni in lepi, ko sta združeni in v molitvi, usmerjeni v nebesa. Naj ti dve Roki, ki pripadata istemu telesu, delata skupaj in si svoje sposobnosti in bogastva delita med seboj €¦ Naj Me ti dve Roki skupaj dvigneta €¦« (15. junija 1995)

Spet drugo sporočilo govori o vlogi Vzhoda pri spravi obeh hiš in pri združitvi Kristusovega Telesa:

»Poslušaj in piši: Slava bo zasijala z Vzhodnega brega. Zato pravim svoji Hiši na Zahodu: ozrite se proti Vzhodu. Ne točite grenkih solz nad verskim Odpadom in uničenjem vaše Hiše. Ne bodite panični, saj boste jutri jedli in pili z Mojo mladiko na Vzhodnem bregu. Moj Duh vas bo pripeljal skupaj. Ali niste slišali, da bosta Vzhod in Zahod eno kraljestvo? Ali niste slišali, da se bom zadovoljil z enim datumom? [11]

Iztegnil bom Svojo Roko in v palico vrezal besede: Zahodni breg, Petrova hiša in vsi tisti, ki so mu zvesti. Potem bom vrezal v drugo palico: Vzhodni breg, Pavlova hiša, skupaj z vsemi tistimi, ki so mu zvesti. In če člani obeh hiš rečejo: €˜Gospod, razloži nam, kaj s tem misliš,€™ jim bom odgovoril: Vzel bom palico, na katero sem vrezal ime €˜Pavel in vsi, ki so mu zvesti,€™ in Petrovo palico z njemu zvestimi kot eno samo. Iz dveh bom naredil eno samo palico. Spojil ju bom s Svojim Novim Imenom. To bo most med Zahodom in Vzhodom. Moje Sveto Ime bo povezovalo most, preko katerega si boste izmenjavali svoje zaklade. Ne boste več delovali ločeno, ampak skupaj in Jaz bom vladal nad vsemi vami.

Kar sem načrtoval, se bo zgodilo. Hči, če ti kdo reče, da ta znamenja niso od Mene, mu povej: «Ne boj se, ali nisi slišal, da je On Svetišče in istočasno Kamen Spotike? Skala, ki lahko poruši obe Hiši in ju znova pozida v eno samo Hišo?« ( 24. oktobra 1994)

To sporočilo prav tako ničesar ne odvzema Petrovi vlogi in avtoriteti, ampak poudarja pomembnost združitve vzhodnega in zahodnega dela Kristusovega Telesa, zato da bi svet veroval.

Prihodnost krščanske edinosti

Čeprav sporočila potrjujejo primat Petra, rimskega škofa, kar je znano tako v pravoslavnem kot katoliškem izročilu, pa ne govorijo o vprašanjih jurisdikcije. Mislim, da nisem poklicana govoriti o tem vprašanju, zato se v vsakem primeru tega vzdržujem.

Moja poklicanost je, potrditi papeževo pomembnost, braniti njegov sedež pred vsemi, ki mu niso poslušni, ali se mu upirajo, obenem pa spodbujati pot k edinosti z jačanjem notranje gradnje edinosti. Moj temeljni pristop k edinosti je preko duhovnosti. Sporočila so klic k edinosti, intra nos in extra nos, klic k večji duhovni dinamiki edinosti znotraj obeh Cerkva in v medsebojnem odnosu.

Ne vem, kakšna naj bi bila prihodnja struktura združene Cerkve, ker mi Gospod o tem ni govoril, niti mi ni tega omenjal, vendar verjamem, da bo do edinosti prišlo preko duhovnosti. Verjamem tudi, da mi je bil dan predokus te prihodnje milosti na mnogih ekumenskih srečanjih.

Na primer marca 2000 mi je Gospod dovolil, da se naša molitvena skupina sestane v njegovem rojstnem kraju Betlehemu. Bilo nas je 450 udeležencev iz 55 držav, od tega 75 duhovnikov iz 12 različnih Cerkva. Zbrani v eno družino smo molili za mir in edinost. Pridružili so se nam tudi duhovniki iz Svete dežele, ki so slišali za naša srečanja. Ta ekumenski dogodek so organizirali Judje in Palestinci, ko so se jih dotaknila sporočila »Resnično življenje v Bogu«. Verujejo v Kristusovo odrešitev in v njegov rešilni načrt za današnji čas. Ko pogledamo, kako se danes Palestinci in Judje bojujejo drug proti drugemu, je sprava lahko le znak moči Svetega Duha, ki je ta dva naroda pripravil za srečanje miru med razdeljenimi kristjani. Kot pravi Sveto pismo: »In sad pravičnosti se seje v miru tistim, ki delajo za mir.« (Jak 3,18) To je lekcija za nas vse.

Živeli smo edinost in vnaprej okušali, kakšna bo nekoč edinost med kristjani. Duhovniki iz različnih Cerkva so govorili o edinosti. Bilo je, kot da govori prihajajo iz enih ust in enega duha. Začutili smo gorečo željo, da bi bili vsi eno. Videli smo in opazili žejo laikov in duhovnikov po edinosti. Istočasno pa tudi velike zunanje rane, ki jih je povzročila naša razdeljenost na mističnem Kristusovem Telesu.

Večina nas je utrujenih zaradi teh ločitev, saj to ni skladno z zapovedjo ljubezni našega Gospoda. Š e bolj je nezadovoljen Kristus, ko gleda naš razdor. Veselje in ploskanje vseh prisotnih je pomenilo klic k popolni združitvi kristjanov. Jasno je bilo, da razkol ni samo greh, ampak tudi protipričevanje. Resnično, največji greh proti edinosti sta različna datuma Velike noči. Kako lepo bi bilo, ko bi vsi naenkrat lahko vzklikali: »Christos anesti!« (Kristus je vstal!) Vsi govorimo: »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji €¦« Jezus Kristus nas je vse združil s svojo krvjo! Le kako more človek to edinost zavračati? »Kajti on je naš mir, on, ki je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovraštvo. V svojem mesu je odpravil postavo zapovedi v predpisih, da bi v sebi iz dveh ustvaril enega, novega človeka!« (Ef 2,14€“5) Kako smemo reči »ne« Gospodu, če nas hoče združiti? Mar zato, ker so naša srca otrdela? Ali smo pozabili na besede papeža, ko je dejal: »Mnogo več je tega, kar nas združuje, kakor tega, kar nas ločuje.« Tega skupnega bi se morali oprijeti in ga uporabljati, da bi utirali pot do edinosti .

Sveta evharistija in udeležba pri njej

V Katekizmu Katoliške Cerkve (KKC 1398) je v zvezi z evharistijo citiran sv. Avguštin:

»Pred veličino te skrivnosti vzklika sv. Avguštin: €˜O zakrament dobrotljivosti! O znamenje edinosti! O vez ljubezni!€¦€™ Kolikor bolj boleče se dajo čutiti razklanosti Cerkve, ki razlamljajo skupno udeležbo pri Gospodovi mizi, toliko bolj so goreče molitve h Gospodu, da bi zopet prišli dnevi popolne edinosti vseh tistih, ki verujejo vanj.«

Gospod nas glasno kliče k spravi in ponovni združitvi. Tako kot je pred kratkim znani katoliški kardinal rekel pravoslavnemu duhovniku €“ mojemu prijatelju iz New Yorka, ko je nedavno prisostvoval kardinalovi maši v Rimu, sem tudi sama prepričana, da je mogoče doseči edinost med katoličani in pravoslavnimi ob Gospodovi mizi, saj delimo iste zakramente, imamo isto vero, pa čeprav v različnih oblačilih in v različnem načinu izražanja vere in obreda. V plameneči ljubezni našega Gospoda sem izkusila globino njegove želje za popolno združitev njegovega Telesa. Verjamem, da v bolečini gleda na naše pomanjkanje ljubezni in na našo nepovezanost. Zato je moja največja želja, da se njegovo telo ponovno združi. Prepričana sem, da moramo mi, kristjani, če resnično ljubimo Jezusa Kristusa, narediti vse, kar je v naši moči, da dosežemo spravo med ločenimi deli Kristusovega Telesa.

Vem, da do združitve ne vodi lahka pot, ampak samo po čudežu našega Gospoda. Čeprav moramo za pospeševanje edinosti naredili vse, kar zmoremo, nam je obljubil, da nam bo to edinost podaril; bo delo Svetega Duha, kajti, kakor sem rekla 1992, bo prišla tako nenadoma, kakor padec berlinskega zidu:

»Usmiljenje in Pravičnost delujeta s takšnimi čudeži, kot se niso dogajali še v nobeni generaciji €¦ Edinost bo prišla med vas nepričakovano kot jutranja zora in tako nenadno kot padec komunizma. Prišla bo od Boga in vaši narodi bodo to imenovali Veliki Čudež, Blagoslovljeni Dan v zgodovini človeštva.« (10. januarja 1990)

Kristusova Cerkev je ena, tako kot je Kristus eden in ima eno samo sveto Telo. Ljudje v Cerkvi so tisti, ki so ločeni. Če pa kristjani morejo premostiti negativne ovire, ki jih razdvajajo (ovire, ki po Svetem pismu nasprotujejo edinosti v veri, ljubezni in v obredu), bo Oče uslišal molitev svojega Božjega Sina, ki jo je že izgovoril, ko je dejal: »Da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v nama, da bo svet veroval, da si me ti poslal.« (Jn 17,21)

Ko čakam na to milost, sledim, kolikor morem, načelom sedanjega delovanja. Prepričana sem, da ne delam proti vesti nobenega člana katerekoli Cerkve. V vprašanju je rečeno: »Ko človek bere vaša dela, dobi včasih vtis, da stojite nad obema Cerkvama in da ne pripadate nobeni €¦« V spisih ne vidim ničesar, kar bi utemeljevalo, da stojim nad obema Cerkvama. Kot ste napisali, se zdi, da to velja bolj za praktičen nivo.

Kar zadeva prakticiranje vere, naj povem, da sem pravoslavka in popolnoma predana svoji Cerkvi. Če imam v bližini pravoslavno cerkev, se bom gotovo tam udeležila nedeljske maše, razen če je ni, kot na primer v Daki v Bangladešu, kjer sem nekaj časa živela. Preden sem prišla v Rim, kjer sedaj živim, sem 11 let živela v Š vici. Vsako nedeljo sem šla v pravoslavno cerkev in grški duhovnik iz Lausanne, p. Alexander Iossifides, lahko to potrdi. Pa tudi drugi verniki v cerkvi so me redno videvali. Seveda, razen v času, ko sem potovala. V tujini, kjer so pripravili program, in me je katoliški duhovnik ali škof povabil, sem prisostvovala sveti maši, ki je sledila mojemu predavanju. Ostala sem pri maši, ki je del programa, in sprejela tudi sveto obhajilo.

Tukaj v Rimu živim izven centra in precej daleč od pravoslavne cerkve, ki je v središču mesta, to je Slovanska pravoslavna cerkev na Tre Fontane, ki jo obiskujem, vendar ne razumem jezika. Zato si dovolim obiskati kdaj tudi svetišče Madonna del Divino Amore, ki je tri kilometre oddaljeno od mojega doma, in tam prejeti obhajilo.

Prepričana sem, da Drugi vatikanski koncil to dopušča, saj v KKC piše: »Neka skupnost pri svetih obredih (communio in sacris), torej pri evharistiji, je »v primernih okoliščinah in z odobritvijo cerkvene oblasti ne le možna, ampak celo priporočljiva.« (KKC 1399)

V dokumentu Drugega vatikanskega koncila, Orientalium Ecclesiarum, piše: »Vzhodnim kristjanom, ki so v dobri veri ločeni od katoliške Cerkve, se morejo, če sami od sebe prosijo in so pravilno pripravljeni, podeliti zakramenti pokore, evharistije in bolniškega maziljenja €¦« (VC 27).

Dalje, v Zakoniku cerkvenega prava katoliške Cerkve piše:

Katoliški služabniki dopustno delijo zakratmente sprave, evharistije in bolniškega maziljenja članom vzhodnih Cerkva, ki niso v polnem občestvu s katoliško Cerkvijo, če to želijo sami od sebe in so pravilno pripravljeni; isto velja tudi za člane drugih Cerkva, ki so po sodbi apostolskega sedeža glede teh zakramentov na istem kot prej omenjene vzhodne Cerkve. (Zakonik cerkvenega prava, 844.3)

Papež Janez Pavel II. v svoji okrožnici »Ut unum sint« nadaljuje z izjavami v povezavi z Odlokom o vzhodnih Cerkvah Orientalium Ecclesiarum : »Zaradi najtesnejših zakramentalnih vezi med katoliško Cerkvijo in pravoslavnimi Cerkvami je odlok o katoliških vzhodnih Cerkvah poudaril, da €œv tem, kar zadeva vzhodne brate, dokazuje dušnopastirska praksa, da je mogoče in da je treba upoštevati različne okoliščine posameznih oseb, kjer niti ni kršena cerkvena edinost niti ni nevarnosti, kateri bi se bilo treba izogniti, pač pa nastopata resna potrebnost za zveličanje in za duhovni blagor duš. Zato je katoliška Cerkev glede na časovne, krajevne in osebne okoliščine često uporabljala milejši način ravnanja in vsem dajala ter daje na voljo sredstva zveličanja in pričevanje ljubezni med kristjani, dovoljujoč jim deležnost pri zakramentih in pri drugih svetih opravilih in rečeh.[12]«

Odnos do protestantskih Cerkva je veliko bolj kompleksen. Mnogi protestantje, ki so brali RŽVB, so postali po svoji svobodni volji katoličani, in sicer predvsem zaradi evharistije. Jezus v sporočilih ne govori o veljavnosti njihovih zakramentov, vendar jih poziva, naj ljubijo Jezusovo Mater in priznajo Petrovo vlogo:

»Vassula, prišel je čas, da združim Svojo Cerkev. Pridite zopet skupaj, ljubljeni, pridite in obnovite te starodavne ruševine; obnovite Moj nekdanji temelj: temelj, ki sem ga postavil z lastno roko. Častite Mojo Mater, kot jo častim Jaz, ki sem Beseda in jo častim nad vsem. Mar ne bom želel, da jo vi, ki ste le prah in pepel, priznate za Kraljico nebes in jo častite? Danes se žalostim, ko vidim, kako malo vedo Moje stvari o njeni pomembnosti. Ti, ki se imenujejo po Lutru in so se popolnoma osamili, se morajo vrniti k Petru.« (22. decembra 1987)

Na drugem mestu Kristus graja tiste kristjane, ki ne priznajo veličine skrivnosti evharistije in Kristusove Božje navzočnosti v njej:

»€¦ govorim tistim cerkvam, katerih duhovniki niso sprejeli Moje Skrivnosti: »Spametujte se in me goreče iščite! Premagajte svoje negodovanje nad Mojo Materjo! Naj vsi narodi spoznajo, da Moje meso in Moja kri prihajata od Moje Matere! Resnično, Moje Telo izhaja iz Najsvetejše Device, iz čiste krvi! Naj bo blagoslovljeno Njeno Ime! Postal sem Kruh, da bi se vam dal, da bi rešil vse ponižne tega sveta, ki Me sprejemajo, in jim dal večno življenje. Z obhajilom posvečujem vse, ki me prejemajo, pobožanstvujem jih, da postanejo meso Mojega Mesa, kost Moje Kosti (€¦) S svojo božanskostjo pobožanstvujem ljudi (€¦) Sedaj me sodijo ljudje. Oblačilo,[13] ki vas lahko pokrije in veličastno polepša, vas preobrazi in pobožanstvi, zavračajo cerkve, ki ne morejo doumeti Moje Skrivnosti €¦ Danes ponovno kličem iz nebes: »Bratje, zakaj spodkopavate Mojo Božanskost? Če pravite, da veste, kaj je prav, zakaj potem vaš duh ropa Mojo Cerkev? (€¦) Vabim vas, da obhajate Mašo in sodelujete pri Božanski Skrivnosti na način, ki sem ga resnično utemeljil (€¦) Oni priznajo Mojo moč, razglašajo moje velikansko gospostvo, mi prepevajo hvalnice, priznavajo Mojo Vsemogočnost in Moje silne čudeže, toda ko tehtajo veličastnost moje Božanskosti in Moje Navzočnosti v Evharistiji, postanem zanje kamen spotike.« (16. oktobra 2000)

Zakonski status

V svojem vprašanju nadalje govorite o mojem občasnem prejemanju svetega obhajila v Rimokatoliški Cerkvi (RKC) in izražate svojo skrb zaradi katoličanov, ki si to lahko razlagajo relativistično in tako podlegajo skušnjavi nespoštovanja pravil svoje Cerkve. Če v že navedenem kanonskem pravu obstaja dokaz, da sem v polnem soglasju s Kanonskim pravom Katoliške Cerkve, potem ni razlogov, da bi se verniki relativistično odzivali.

Nisem naklonjena zakonski ločitvi in nikakor ne razglašam med katoliškimi kristjani, da bi morala biti ponovna poroka ločencev dovoljena. Moja ločitev in ponovna civilna poroka sta se zgodili pred mojim spreobrnjenjem. V luči sporočil RŽVB sem kot spreobrnjenka spoznala, da moja zakonska zveza ni v skladu s predpisi. Vendar nihče, razen mene, ni tega vedel. Javno sem se pokesala in oznanila svojo situacijo, pa čeprav ni nihče o tem nič vedel. Ko sem spoznala svojo napako, sem se obrnila na cerkvene oblasti v Lausanni in vse razčistila skladno s pravoslavnimi zakonskimi predpisi. Kot drugi pravoslavni kristjani, sem tudi jaz pravoslavka »v miru« s svojo Cerkvijo in njenimi pravili. Dovoljeno mi je prejemati evharistijo v moji Cerkvi in, skladno z zgoraj omenjenimi predpisi, tudi v Katoliški Cerkvi. Nikakor in v nobenem primeru ne omalovažujem zakonske predpise Katoliške Cerkve.

V informacijo vam prilagam svoj poročni list.

3. vprašanje: Zmeda v terminologiji (izrazoslovju), ki se nanaša na osebe Presvete Trojice

V vaših zgodnjih spisih, kot to omenja Notifikacija, je bilo nekaj zmede v izrazoslovju glede oseb Svete Trojice. Prepričani smo, da priznavate nauk svoje Cerkve. Mislite, da nam lahko pomagate razjasniti te izraze? Ko gre za zadeve vere, ali ne bi bilo dobro uporabljati uradno izrazoslovje standardnih katekizmov, da bi se tako izognili zmedi v glavah bralcev »Resničnega življenja v Bogu«?

Potrudila se bom, kolikor morem, da razjasnim jezikovno dilemo. Pri tem bi Vas rada spomnila, da nisem teologinja, ki bi se znala strokovno izražati ali besede od zgoraj sprejemati v uradnem izrazoslovju. Očitno je, da se Gospod izraža na način, ki ga jaz lahko razumem, kar pomeni, da se prilagaja mojemu umevanju. Ne govori v sholastični teologiji, saj tega tudi na zemlji ni delal, ko je dejal: »Jaz in Oče sva eno« (Jn 10,30). Tudi sv. Pavel ni tega delal, ko je zapisal: »Gospod je namreč Duh« (2 Kor 3,17). Z lurško Bernardko je Marija govorila v krajevnem narečju , ki je bila slaba francoščina. Celo v navdihnjenih knjigah Svetega pisma sem ugotovila, da so opazne razlike med negovano grščino sv. Luka in preprostim jezikom sv. Marka. Sv. Katarina Sienska razlaga nekoč v svojem Dialogu: »Večna Sveta Trojica, Ti si moj Stvarnik in jaz sem tvoja stvaritev. /€¦/ Iz mene si naredil novo stvarstvo v krvi tvojega Sina.«[14] Kristusa imenovati Sina Svete Trojice zveni heterodoksno (z odklonom od nauka Cerkve), vendar razumemo to mesto v dobrem pomenu tako daleč kot je mogoče €¦

Tako je popolnoma normalno, da Kristus na začetku uporablja besedni zaklad na moji ravni namesto jezika kakega teologa. Včasih sem uporabila izraze iz moje osebne izkušnje z Bogom in sem govorila to, kar sem čutila, z izrazi, ki so mi prišli na misel spontano, ne da bi kritično preverjala, kako bi mogle zveneti za druge ali če jih je mogoče razumeti napačno. Formulirati Božje skrivnosti je bilo zame dovolj težko. Š e teže pa te Božje skrivnosti izraziti tako, da bi ustrezale tradicionalni besedni uporabi. Nasprotno pa teologi uporabljajo besednjak, ki so ga skozi stoletja dolge uporabe skrbno razvijali.

Ne vem točno, na katera mesta zgodnjih spisov se nanaša vprašanje, vendar predvidevam, da na tista, ki obravnavajo Kristusa kot »Očeta«. Kristus je Sin Očeta. Ti odlomki se ne nanašajo na Kristusovo osebo na ontološki ali doktrinarni način. Gre za ljubeznivo, očetovsko govorico, za prav takšno, kakršno uporablja Jezus, ko se obrača k svojim apostolom: »Moji otroci €¦« (Jn 13,33). Že Izaija je opisal Mesija z besedami: »Čudoviti Svetovalec, Močni Bog, Večni Oče« (Iz 9,5).

Že od samega začetka dalje nisem nikoli med seboj pomešala Očeta, Sina in Svetega Duha. Kristusova navzočnost (drža) do mene je bila polna očetovske ljubezni. Če sem Jezusa na kakem mestu imenovala »Oče«, je bilo to zaradi očetovskega načina, s katerim je govoril z mano. To je bilo tako kot takrat, kadar očetje potrpežljivo in z ljubeznijo poučujejo in pojasnjujejo določene stvari svojim otrokom pri njihovi rasti in razvoju. Podajam primer takšnega Kristusovega poučevanja: » Rasti v Duhu, Vassula, rasti, ker je tvoja naloga posredovati vsa ta sporočila, ki ti jih dajeva jaz in moj Oče. Modrost te bo poučila.« Odgovorila sem: »Da, Oče!« In Jezus je odgovoril: «Kako čudovito je slišati, da me imenuješ Oče! Hrepenel sem po tem, da bi iz tvojih ust zaslišal besedo: Oče! » (16. 2. 1987). V Litanijah presvetega Imena Jezusovega je naveden vzklik: »Jezus, Oče prihodnjega veka.« Pesem slednica binkoštne maše imenuje Svetega Duha : »Oče ubogih.«

Izbrala sem sv. Simeona Teologa, zelo priljubljenega in pomembnega svetnika v pravoslavnem izročilu, da vam prikažem še več podobnosti. On namreč pravi: »Za tiste, ki so osiroteli, prevzema on (Kristus) vlogo ljubečega očeta, ki bdi nad odraščanjem in razvojem svojih otrok.« (Teološko-etične molitve 4, 269€“270).

Kritika se morda nanaša tudi na posebno sporočilo na začetku, ko me je Gospod želel poučiti o edinosti Svete Trojice. Sporočilo, ki bi ga lahko postavili pod vprašaj, se glasi: »Jaz sem Oče in Sin. Ali sedaj razumeš? Jaz sem Eno. Jaz sem Vsi v Enem« (2. marca 1987). Naš Gospod je tu želel, da bi razumela popolno in ontološko edinost Presvete Trojice, da so tri Božje Osebe neločene in s tem popolnoma eno v svoji naravi. Kakor je sv. Simeon izrekel v svoji Hvalnici 45, 7-21: »Trije v enem in eden v Treh €¦ Kako bi mogel vedeti, Gospod, da imam takšnega Boga, Učitelja in Zaščitnika, Očeta, Brata in Kralja €¦?« Sčasoma se je izkristalizirala vsaka neuradna terminologija, tako da je pozneje postalo bolj jasno, koliko je pri kom bila zmeda.

Naj spomnim na papeža Benedikta XIV., ki je že zdavnaj posvetil pozornost vprašljivim mestom pri cerkvenih očetih in svetnikih, in je odredil:

€¦ kar so ti napisali, bi se moralo upoštevati kolikor mogoče v pozitivnem smislu €¦ Temna mesta v nekaterih tekstih je treba pojasniti z bolj jasnimi €¦ Preiskujte duha tega pisca, ne le na osnovi določenega stavka, temveč iz celotnega konteksta tega dela; dobronamernost naj se združi s strogostjo. Sodbe o mnenjih, s katerimi se kdo ne strinja, se ne sme ustvariti na osnovi lastnega pogleda, temveč na osnovi verodostojnosti nauka (Konstitucija, ki uvaja Index).

V enem od prvih sporočil (24. 11. 1987) razlagam, kako me je Jezus prosil, naj »narišem Sveto Trojico«. Opisala sem jo kot videnje luči, ko izstopi ena luč, nato druga in še ena, da nastanejo tri. Potem sem razložila: »Če je Sin v Očetu, potem sta eno. Sveta Trojica je EDEN in isti. Lahko so trije, toda vsi trije so lahko eden. Rezultat: en Bog.« Ta izrek, kot sem zvedela, vsebuje metaforo, ki prihaja iz nicejske veroizpovedi, ki razloži, da Sin kot »Luč od Luči« izhaja iz Očeta. Ta podoba je poslej v krščanskem mišljenju postala klasična. Simeon Teolog na primer piše o »Enem, ki je bil na začetku, pred vsemi časi, spočet od Očeta, in z Duhom, Bog in Beseda, trojen v enosti, toda ena luč v treh« (Himna 12, 14€“8).

Včasih govori Bog Oče, in to je vsakemu bralcu, ki pozna Sveto pismo, jasno, da resnično govori Oče, ker navaja besede kot: »moj Sin Jezus«, itd. Potem se zgodi, da me kasneje istega dne pokliče Jezus in nadaljuje sporočilo. Bralec, ki pozna Sveto pismo, bo razumel, da govori Kristus, saj govori o svojih ranah ali svojem križu. Sporočila, ki se začnejo npr. z Očetom in se pozneje nadaljujejo s Sinom, navadno vsebujejo opombo »pozneje«. Takšno opombo sem včasih izpustila, ker se mi je zdelo, da je iz besedila jasno, kdo govori. Bralcev je bilo na tisoče, vendar nisem nikoli prejela pisma, da bi kdo prosil za pojasnilo in tudi nihče ni rekel, da je bil zmeden. Samo dva duhovnika iz ZDA sta brala sporočila na napačen način in sta svoje poglede objavljala v časopisih, ne da bi me poiskala in se srečala z menoj.

Na nekem mestu spisa »Resnično življenje v Bogu« pravi Kristus: »Jaz sem Trojica.« Tu Kristus poistoveti samega sebe z Božjo naravo Trojice, ki je Ena. Kristus je eden od Trojice. Kristus govori kot Bog, kot Božanstvo, ki je v svoji naravi eno, med seboj povezano z vsako od treh Oseb.

V nekem sporočilu »Resničnega življenja v Bogu« je Kristus spregovoril: »Bodi blagoslovljen, Moj otrok. Jaz, tvoj Sveti Oče, te ljubim. Jaz sem Sveta Trojica.« Nato je dodal: »Da , to si spoznala pravilno.« Ko je Jezus govoril: »Jaz sem tvoj Sveti Oče«, sem videla Jezusa v trojni podobi, kakor tiste hologramske podobe ene osebe, ki so tako izdelane, kot da bi bile tri, pri čemer ena oseba izhaja iz druge , vse so si podobne in vse Tri so Isti. »Jaz sem Sveta Trojica, vse v Enem.« (11. aprila 1988). (Eden, nedeljiv, eno Bitje, ena Podstat.) Če premislimo samo Jezusov uvodni izrek, bi se lahko vprašali, ali se ne identificira z Očetom in potem z vso Sveto Trojico. Toda, ko beremo naprej, je jasno, da ne dela tega.

Kristus me je skušal poučiti o enosti bistva Svete Trojice, kako so tri osebe nerazdeljene in s tem popolnoma eno. Enost Trojice ne prihaja prvenstveno iz dejstva, da so tri Osebe nerazdeljene (kot neločljivi prijatelji!), ampak iz dejstva, da ima vsaka od njih isto, edinstveno Božjo naravo in da se razlikujejo zgolj po svojem medsebojnem odnosu.

Na drugem mestu »RŽVB« me Kristus uči, kako v vsaki Osebi Trojice spoznamo eno in isto podstat: »€¦ Ali ne dajem svobodno? Ali nisem Najvišji? Zato zaupajte, zakaj v Očetovih rokah ste. Jaz, Sveta Trojica, sem Eden in Isti (po podstati) €¦« (25. julija 1989)

Da bi čim bolje pojasnila način razmišljanja pravoslavnega cerkvenega izročila , bi se vrnila h knjigi Basilja Krivosheineja o sv. Simeonu. Tu so besede izražene bolje, kot če bi jih morala razložiti jaz. »Bog je onstran vseh poimenovanj. On je Trojica in vendar Eden, in njegove enosti ni mogoče izraziti« (str. 284). Sv. Simeon pa nam pravi:

»Ne glede na to, s kako mnogoterimi imeni Te tudi nazivamo, ti si Bitje €¦ To eno Bitje je ena narava v treh Osebah, eno Božanstvo, en Bog je ena edina Trojica, ne tri bitja. In vendar je Eden po osebah trojen. Te imajo enako naravo, tako ena kot druga po naravi. Imajo popolnoma enako moč, enako bistvo, so zedinjene nepomešano na način, ki presega naše razumevanje. Po drugi plati so različne, ločene brez ločitve, tri v enem in eden v treh« (Himna 45, 7€“21).

In na drugem mestu »RŽVB« podčrta Kristus svojo Božjo enost:« Jaz-sem-tisti-ki-rešuje, jaz sem vaš Odrešenik, jaz sem Najsvetejša Troedinost, vse v Enem. Jaz sem Duh milosti €¦« (28. julija 1989)

Tu mi je Jezus rekel, da je v Očetu z Duhom, prav tako sta Oče in On v Duhu. On, Sin, je in ostane večen skupaj v Očetu s Svetim Duhom. Spomnimo se Kristusovih besed: €œBog je Duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici€ (Jn 4,24). Odločilnega pomena so tudi besede sv. Pavla: »€¦ Gospod je namreč Duh, kjer pa je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17).

Nikoli ne bomo našli Očeta ločenega od Sina ali od Duha, kakor tudi ne Sina ločenega od Očeta in od Duha, in tudi ne Duha izločenega iz edinosti s tistim, iz katerega izhaja. Od tod izrek: »Jaz sem Sveta Trojica, vsi v Enem«, in drugi izreki v spisih, ki so temu podobni. Podobno preciziram na nekem drugem mestu »RŽVB«: »Če je Sin v Očetu, potem sta eno. Sveta Trojica je Eden in Isti. Lahko so trije, toda vsi trije so lahko eden. Rezultat: en Bog« (24. novembra 1987).

Rada bi predvsem pojasnila zlasti dva izraza, ki se pogosto pojavljata v spisih RŽVB. Kristus pravi: »€¦ Bodite eno, kot je Sveta Trojica Eden in Isti. (10. oktobra 1989). In še: » Molite, da bi bila moja čreda eno, kot sva jaz in Oče Eden in Isti.« (29. marca 1989)

Tu se soočimo z zelo pomembnim dejstvom. Ko Kristus uporabi besedo »isti«, nastane razlika pri prevodih v italijanščino ali francoščino, ker se spremeni pomen. Želim poudariti, da je bila narejena škoda pri prevajanju. Za to seveda ne morem biti odgovorna. V angleščini (ki je izvirni jezik sporočil), to ne pomeni »iste Osebe«, pač pa »isti« pomeni »enak« v smislu »enosti bistva, podstati«.

So deli sporočil, kjer Sveta Trojica govori z enim glasom. Tudi tu je vse zelo jasno. Na primer: »Tvoji obupani klici so prebodli nebesa in dosegli ušesa Presvete Trojice €¦ Moj otrok!« V nebesih je poln veselja odmeval Očetov glas. Nato je spregovoril Sin: «Sedaj ji bom razkril svoje rane in ji dal jesti svoje telo in piti svojo kri. Zaročil se bom z njo in moja bo za vekomaj. Izkazoval ji bom svojo ljubezen in njene ustnice bodo zahrepenele po meni in njeno srce mi bo za vzglavje.« Takoj nato se je oglasil Sveti Duh: »In jaz, Sveti Duh, se bom spustil nanjo, da bi ji odkril Našo (Presvete Trojice) resnico in naše globine. Po njej bom spomnil svet, da je ljubezen največji dar.« Nato je enoglasno spregovorila Sveta Trojica: »Zatorej praznujmo! Naj vsa nebesa praznujejo!« (22. decembra 1990)

Skrivnost Najsvetejše Trojice, njena enost, povezana z različnimi potezami vsake od treh Oseb in z odnosom med njimi, je ena največjih skrivnosti krščanske vere. Vendar nas dejstvo, da je Trojica taka neskončna skrivnost, ne sme odvrniti od proslavljanja njenih čudovitih del. Tega ne bomo opustili, da ne bi govorili o njej, čeprav človeška govorica ne bo nikoli zmožna izraziti lepote in neizmernosti Enega, vendar Troedinega. Kajti skrivnost Najsvetejše Trojice je za našo vero tako osrednja, da stoji nad vsemi drugimi skrivnostmi vere in jih obseva z Lučjo. To je Katekizem Katoliške Cerkve znova čisto jasno razložil:

€œSkrivnost Presvete Trojice je središčna skrivnost krščanske vere in krščanskega življenja. To je skrivnost Boga v njem samem. Ta skrivnost je torej izvir vseh drugih skrivnosti vere; je luč, ki jih osvetljuje. Ta skrivnost je najbolj temeljni in bistveni nauk »hierarhije verskih resnic«.[15] Celotna zgodovina odrešenja ni nič drugega kakor zgodovina poti in sredstev, po katerih resnični in edini Bog, Oče, Sin in Sveti Duh, razodeva ljudem samega sebe in jim podarja spravo ter jih zedinja s seboj, ko se odvrnejo od greha€.[16] (KKC 234)

4. vprašanje: Protologija in eshatologija (Nauk o začetkih in nauk o poslednjih rečeh)

Pojavljajo se tudi nekatere težave glede protologije in eshatologije. V kakšnem smislu ima duša »gledanje Boga«, preden je vdihnjena v telo? In kako si predstavljate kraj Novih Binkošti v zgodovini odrešenja z ozirom na paruzijo in vstajenje mrtvih?

Protologija: Ne verjamem v nikakršno obliko reinkarnacije. Nasprotno, moji spisi govorijo proti reinkarnaciji in New Age-u:

»Ti satanovi nauki vas učijo, da verjamete v reinkarnacijo, čeprav reinkarnacije ni. Ohranjajo zunanji videz vere, zavračajo pa njeno notranjo moč: Svetega Duha in sveto Rešnje Telo.» (19. aprila 1992)

Odlomek, o katerem govorite, bi utegnil biti naslednji:

»€¦ Potem bo tvoja duša sredi te sijajno svetle Luči gledala, kar je nekoč (oči vaših duš) že videla v tistem popolnoma prvem trenutku vašega stvarjenja, v delčku sekunde €¦ Gledali Ga boste: Njega, ki vas je prvi držal v svojih rokah; katerega Oči so vas prve zagledale. Gledali boste Roke tistega, ki vas je oblikoval in vas blagoslovil €¦ Gledali boste Najnežnejšega Očeta, svojega Stvarnika €¦« (15. septembra 1991)

Gornji odlomek je pisan v poetičnem in mističnem jeziku. V nobenem primeru ne govori o predobstoju /preeksistenci, t.j. vnaprejšnjem ali večnem bivanju/ duše. Nasprotno, govori o tem, kako Bog blagoslavlja in ljubi vsako dušo od prvega trenutka stvarjenja. Verujem, da smo ustvarjeni po Božji podobi in da je Božji odtis v globini naše duše. Zato imamo ljudje v sebi naravno hrepenenje po svojem Stvarniku, ki ga more le On potešiti. Sv. Avguštin pravi: €œK sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi€. Lat.: €œQuia fecisti nos ad Te, et inquietum est cor nostrum, donec requiescat in Te€ (Sv. Avguštin, Confessiones I,1,1).

To, kar sem želela s tem reči je, da od spočetja dalje nosimo v globini svojega bitja Božjo podobo.

Eshatologija: Rečeno je bilo, da zagovarjam napačno vrsto milenarizma, ko želim ustanoviti nek nov red, materialno »novo nebo in novo zemljo« pred drugim Kristusovim prihodom. To ni res in nikjer v sporočilih »RŽVB« to ne piše. Dobro se zavedam, da Katoliška Cerkev takšno vrsto milenarizma obsoja, saj v Katekizmu Katoliške Cerkve piše naslednje:

»Ta antikristovska prevara se zarisuje v svetu vsakokrat, ko si ljudje domišljajo, da bodo v zgodovini uresničili mesijansko upanje, ki se more izpolniti samo onstran nje prek eshatološke sodbe: tudi v njeni omiljeni obliki je Cerkev zavrnila to pod imenom milenarizem,nastopajoči ponaredek prihodnjega kraljestva, predvsem v politični obliki sekulariziranega mesijanstva, »notranje sprevrženega.« (KKC 676)

V sporočilih »RŽVB« je mnogo izrazov kot: novo nebo in nova zemlja, druge binkošti, včasih tudi nove binkošti, toda to je treba razumeti metaforično. Uresničenje teh besed ne pomeni prelom našega ustaljenega zgodovinskega poteka pred drugim prihodom, ustanavljanje druge zgodovinske ekonomije. Te besede izražajo globoko upanje, da nas bo Kristus od znotraj obnovil v moči Svetega Duha. Gre za oživitev vere in obnovo Cerkve, po čemer tako hrepenimo. Sad tega upanja in obnove je ozdravitev shizme v Kristusovem Telesu. Že papež Janez XXIII. je vizionarsko predvidel takšno obnovo, ko je molil za druge binkošti: »O Sveti Duh €¦ obnovi v naših dneh svoje čudeže kot druge binkošti.« Tudi sedanji papež Janez Pavel II. je uporabil ta izraz ob raznih priložnostih, kot npr. v pismu prečastitemu p. Josephu Chalmersu, generalnemu predstojniku Bratov Naše ljube Gospe na gori Karmel, 8. 9. 2001: «€¦ Kličem obilje Božje milosti na vas. Kot pri drugih binkoštih naj se Sveti Duh spusti nad vas in vas razsvetli, da boste lahko odkrili voljo svojega nebeškega in usmiljenega Očeta. Tako boste lahko govorili možem in ženam na način, ki jim je domač in učinkovit.« (prim. Apd 2,1€“13)

Prav tako moji spisi govorijo v metaforičnem jeziku o prebuditvi vere, da bi Gospod mogel v naših dušah postaviti svoj prestol in zgraditi svoje kraljestvo: »Pridite in spoznajte: novo nebo in nova zemlja bosta prišla, ko bom v vas postavil svoj prestol, ker bom dal vsakomur, ki je žejen, zastonj iz izvira življenja.« (3. aprila 1995; prim. Raz 21,6)

Verjamem v obljubljeno prenovo, ki se je že začela in se odvija po milosti usmiljenega Boga, ko izliva svojega Duha na vse človeštvo tako kot še nikoli v zgodovini. To se bo nadaljevalo, ker milost v naših dneh sije na nas kot sončni žarki, da bi nas ozdravila.

Gospod mi je naklonil milost in mi pokazal stanje vere kristjanov današnjega časa. To je bila žalostna podoba, blago rečeno. Mnoga sporočila so polna tarnanja nad odpadom od vere, ki je prekril krščanski svet. Toda Gospod nam daje upanje, ko nam govori o prenovi, o spremenjenju in obnavljanju po delovanju Svetega Duha. Žeja po Bogu bo dar Božje milosti po Svetem Duhu. Navajam nekaj stavkov:

»Moj Sveti Duh vas bo rešil iz velikega verskega odpada, da bi se poročil z vami. Revščina vašega časa se bo od vas odbila, ker vas bom Jaz s Svojo lastno Roko osvobodil mrtvaškega prta in vas oblekel v svatovska oblačila €¦« (20. oktobra 1990)

»Vse stvarstvo bom obnovil, vse vas bom prenovil s svojim Svetim Duhom.« (27. junija1991)

Moji spisi ne govorijo o času, ko naj bi se to zgodilo, in v kakšnem obsegu naj bi Gospod zgradil svoje kraljestvo, tako kot molimo v Gospodovi molitvi: €œPridi k nam tvoje kraljestvo«. Verjamem, da se je vse to že začelo znotraj nas in takšna rast vedno vključuje tudi naše sodelovanje in našo dobro voljo. Verjamem, da se je obnova že začela, toda prihaja počasti kakor morska plima, ki je nihče ne more ustaviti.

Nove ali druge binkošti so upanje naše prenove. Stvarstvo bo prenovilo izlitje Svetega Duha. »Resnično življenje v Bogu« lahko primerjamo z Raz 21:

«Pridite in poučite se: novo nebo in nova zemlja bosta, ko bom v vas postavil svoj prestol, kajti dal bom vode iz izvira življenja zastonj vsakomur, ki je žejen. Zato dovolite mojemu Svetemu Duhu, da vas pripelje v moje kraljestvo in v večno življenje. Ne dovolite, da zlo zmaguje nad vami, da ne boste umrli €¦ Dovolite, da moj Sveti Duh obdeluje vašo zemljo in naredi v vas zemeljski raj. Dovolite, da moj Sveti Duh naredi novo zemljo, da v vas popravi tla, tako da bo vaša prvotna zemlja, ki je bila last hudiča, izginila. Tedaj bo ponovno v vas zasijala moja slava in vsa Božja semena, ki jih je v vas zasejal Moj Sveti Duh, bodo vzbrstela in rasla v moji Božji Luči(€¦) Zato dovolite Mojemu Svetemu Duhu, da spremeni vaše duše v novi raj, novo zemljo, kjer si bomo Mi (Sveta Trojica) naredili svoje domovanje €¦«

(Moje vprašanje:) »Kaj pa novo nebo?«

»Novo nebo? Tudi novo nebo bo v vas, ko vas bo vodil k svetosti moj Sveti Duh. Moj Sveti Duh bo kot sonce na nebu posvetil v vašo temo. Dana vam bo Beseda, da bi izrazili misli in govorili tako, kot jaz želim. Vse, kar boste rekli, bo v skladu z Mojo Podobo in mislimi. Vse, kar boste delali, bo tako, kot bi naredili mi, ker bo Duh vašega Očeta govoril v vas. Vaš novi svet bo hodil v navzočnosti mojega Svetega Duha, da bi osvojil ostale zvezde (simboličen izraz za narode) za Mojo Slavo in prav tako tiste, ki niso izpolnjevali Moje Postave in jih je pogoltnila tema kot izginjajoče sence, tako da niso prepoznali upanja in svetosti, ki sem ju prihranil za vaše čase.

Novo nebo bo prišlo, ko se bo od zgoraj, z najvišjih nebes, moj Sveti Duh izlil na vse vas. Resnično, poslal bom Svojega Duha v vas, da bi iz vaše duše naredil nebesa, da bi bil Jaz v teh nebesih trikrat poveličan €¦ Poti tistih, ki bodo sprejeli Mojega Svetega Duha, se bodo zravnale, njihova tema in mrak se bosta razsvetlila in spremenila v sijoče zvezde, ki bodo razsvetljevale njihovo temo na vse veke vekov. Kmalu bosta ta zemlja in to nebo prešla, ker bo bleščeča slava Mojega Prestola zasijala v vas vseh.« (3. aprila 1995)

Kot vidite, je vse napisano v simbolično slikovitem in poetičnem jeziku, da je s tem opisana obnova, oziroma nove binkošti. Ljudem sem razložila, naj od Boga nikoli ne pričakujejo senzacionalnih dogodkov, ker Bog deluje obzirno, čeprav je njegov jezik včasih zelo izrazit in mogočen. Mnogih dogodkov, kot npr. novih binkošti, naj ne bi pričakovali v obliki vidnih plamenov nad našimi glavami, itd. Kadar Bog deluje, deluje tako obzirno in tiho, da mnogi, ki pričakujejo senzacionalne dogodke, tega ne bodo takoj opazili.

5. vprašanje: RŽVB kot gibanje?

Kakšna je pravzaprav vloga gibanja RŽVB in kaj zahteva od svojih privržencev? Kakšna je struktura tega gibanja?

Resnično življenje v Bogu ni gibanje, ampak apostolski klic.

RŽVB ni gibanje, nima nikakršne pisarne. Je preprosto klic k spravi in edinosti, ki velja vsakemu, ne glede na to, kdo je. Klic ne velja le kristjanom, temveč tudi nekristjanom, zato da bi postali kristjani. Potem ko so brali navdihnjene spise RŽVB, so se nekateri Judje, muslimani, budisti in hinduisti dali krstiti, pa čeprav je duhovnost trinitarično kontemplativna in globoko krščanska. Kristus je v ta namen molil k Očetu in dejal: «Toda ne prosim samo za te, ampak tudi za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame!« (Jn 17,20). Tako Bog s pomočjo milosti odpira mnoga vrata. Že na samem začetku mi je bilo rečeno, da bo to apostolsko delo.

»Bog ti bo dal svoj mir in svojo moč, ko bo prišel čas, da pokažeš sporočila. Bog bo hotel, da sporočila pokažeš vsem €¦(Moj angel Danijel, 6. avgusta 1986). »Ne boj se. Delala boš za Jezusa Kristusa. Pomagala boš drugim, da bodo duhovno rasli« (Moj angel Danijel, 7. avgusta 1986). »Ko boš napolnjena z Mojim Svetim Duhom, boš mogla voditi druge k meni in pomnožili se boste €¦« ( 5. septembra 1986). »Ko te na ta način kličem, nameravam hkrati voditi tudi druge, vse tiste, ki so me zapustili in me ne slišijo; zato ta klic v pisni obliki €¦« (Oče, 18. novembra 1986).

Budistični menihi v Hirošimi so zvedeli za sporočila in me povabili, da bi jim govorila v templju. Tam je bil tudi katoliški škof. Bil je dan spomina na atomsko bombo. Soočili so se s popolnoma krščanskim sporočilom. Na koncu sem jim podarila ogromen rožni venec za meditacijo, ki so ga obesili na steno, in kip fatimske Marije, ki so ga postavili na svoj vrt.

Judje, ki so brali sporočila RŽVB, so prosili za krst. Nekdo izmed njih je celo prevedel prvo knjigo v hebrejščino. Prav zdaj bo izšla. Vsi ti Judje živijo v Izraelu.

Nedavno so me povabili v Bangladeš v Dako na odprt stadion, da bi imela govor. Povabili so tudi imama iz mošeje, ki je sprejel povabilo in odprl srečanje z molitvijo. Prisotnih je bilo večje število muslimanov. Poleg katoliških duhovnikov so bili prisotni tudi hinduistični in budistični predstavniki. Sporočilo je bilo, tako kot vedno, v celoti krščansko (vzeto iz RŽVB). Osrednje in bistveno sporočilo, ki sem ga predala, je bilo razkritje Boga, ki je ljubezen, sprava z Bogom in bližnjim, pomiritev in medsebojno spoštovanje. Po srečanju sta dva muslimana želela prejeti krst in postati kristjana.

»Želim, da vsi narodi slišijo Moje Besede. Poučil te bom in ti povedal za pot, po kateri moraš hoditi €¦ » (10. januarja 1987)

Poučevanje o kontemplaciji

Navdihnjeni spisi poučujejo bralce, da spoznajo Boga in ga razumejo. Mnogi verujejo v Boga, a ga ne poznajo. Sporočila nas spodbujajo k intimnemu odnosu z Bogom, kar nas vodi v življenje edinosti z njim. Združeni s Svetim Duhom v Kristusu, so verniki povabljeni v življenje, podobno Kristusovemu življenju.

Sveto pismo pravi: «Modri naj se ne ponaša s svojo modrostjo, močni naj se ne ponaša s svojo močjo, bogati naj se ne ponaša s svojim bogastvom. Kdor se marveč hoče ponašati, naj se ponaša s tem, da je razumen in pozna mene €¦« (Jer 9,22-23)

Ustanavljanje molitvenih skupin

Spisi RŽVB nas učijo moliti preproste molitve s srcem in naravnati svoje življenje na nenehno molitev, kar pomeni, da nenehno živimo v Bogu in Bog v nas. V spisih je tudi glasen klic k oblikovanju molitvenih skupin po vsem svetu. Ker so ljudje iz več kot 60 držav organizirali srečanje, da bi pričevala, so v vseh teh državah ustanovljene tudi molitvene skupine. Celo več jih je v eni državi, npr. v Franciji je 48 ekumenskih molitvenih skupin, ki jih navdihuje duhovnost RŽVB. V Braziliji, ki je veliko večja, je več kot 300 takšnih skupin. Vsaka molitvena skupina, najsi bo krščanska, pravoslavna, luteranska, anglikanska ali baptistična, začne srečanje z molitvijo rožnega venca.

»Kako hrepenim po tem dnevu, po dnevu, ko te bom poslal k vsemu človeštvu! Učili se bodo, kako naj me bolj ljubijo in bolje razumejo. Modrost bo delila svoje bogastvo z vsem človeštvom €¦« ( 25. januarja 1987, v: »Moj angel Danijel«)

Spodbujanje k zvestobi do učenja Cerkve

Z branjem spisov se lahko poučimo, kako ostati zvesti Cerkvi. Ljudem govorim: »Četudi vas vržejo iz Cerkve, splezajte nazaj skozi okno, nikar nikoli ne zapustite Cerkve!« Spisi nas učijo obiskovanja Presvetega Zakramenta in vztrajanja pri Jezusu v molitvi. Učijo nas, naj prejemamo zakramente Cerkve, naj se držimo izročila, naj se naučimo zatajevanja, pokore, posta, in naj še posebej hodimo k spovedi. Spisi nas vodijo h gorečemu obhajanju svete maše, če je le mogoče vsak dan. Razlagajo nam pomembnost evharistije.

»Po Obhajilu posvečujem vse, ki Me prejmejo, pobožanstvujem jih tako, da postanejo meso Mojega mesa, kost Moje kosti. Ko prejmete Mene, postanemo Jaz, ki sem božanski, in vi eno samo duhovno zedinjeno telo. Postanemo sorodniki, zakaj jaz vas po soudeležbi lahko spremenim v bogove. S Svojo božanskostjo pobožanstvujem ljudi €¦ » (16. oktobra 2000)

Dejavnosti: Hiše dobrote, ki jih vodijo bralci

Leta 1997 mi je bila dana milost videnja naše Matere pred cerkvijo Kristusovega rojstva v Betlehemu. Dejala mi je, da duhovna hrana ni dovolj, da je potrebno skrbeti tudi za uboge. Takoj, ko sem to sporočila svojim molitvenim skupinam, so mi mnogi prostovoljci pomagali pri ustanavljanju hiš dobrote, ki nasičujejo lačne. Imenujejo se »Beth Myriams.« Ena je v Bangladešu, štiri v Venezueli, tri v Braziliji, dve na Filipinih, ena sirotišnica je v Keniji, v Puerto Rico pa je tik pred odprtjem. Sledijo po ena v Indiji, Romuniji ter sirotišnica v Ukrajini. (glej Prilogo 2) Vsa dela opravljajo prostovoljci. Hiše delujejo izključno s pomočjo donacij. Vse so nastale iz lokalne iniciative brez kakršnekoli povezovalne strukture. Same se vzdržujejo, ljudje iz molitvenih skupin pa jih vodijo in tudi sami služijo ubogim. Poleg hrane skrbijo tudi za zdravniško pomoč, obleko, izobraževanje otrok. Zaposlene vodi duh molitve in ekumenska naravnanost.

»Ustanavljaj naše hiše Beth Myriams, kjerkoli moreš. Dvigaj potlačene in pomagaj sirotam, zaščiti Me, reši Me ulice, zavaruj Me in nahrani Me, odvzemi moje breme in skrb, podpri me in opogumi me. Vse, kar storiš mojim najmanjšim bratom, meni storiš €¦ Blagoslavljam vse, ki vzdržujejo Moje življenje, naj ostanejo krepostni in polni ljubezni do vseh. Jaz sem z vami €¦« ( 27. marca 2002)

Klic k evangelizaciji

Nekateri bralci RŽVB, ki so se jih sporočila dotaknila, čutijo, da bi lahko postali priče v svetu, s tem da bi širili veselo vest. Ker so postali ubogljiva orodja Svetega Duha, ki jih oskrbuje z milostjo besede in z verskim čutom, so sposobni za pričevanje po vsem svetu. Ljudi vabijo k molitvenemu življenju in jih učijo ustanavljati molitvene skupine. Njihov cilj je v tem, da bi ljudje spremenili svoje življenje in živeli v nenehni molitvi. Nekateri iz molitvene skupine v Daki gredo na podeželje (k muslimanom) in tam berejo sporočila. Mnogi pridejo do vere in želijo postati kristjani.

»Iz vsakega želim narediti Živi Plamen Ljubezni. Počasti Me zdaj in evangeliziraj z ljubeznijo za ljubezen.« ( 27. januarja 1989)

Predanost Devici Mariji

RŽVB nas vodi, da postanemo otroci Božje Matere. Njeno Brezmadežno Srce ni nikoli ločeno od Jezusovega Presvetega Srca, z njim je v popolni edinosti. Naša Mati je naša pomoč in mi to vemo. Vsak, ki se pridruži molitveni skupini, naj bo protestant, kalvinist ali kdo drug, vsak se mora naučiti častiti našo Gospo in naše svetnike in tudi moliti k njim.

»Ali niste opazili, kako se Moje Srce topi in ljubi Njeno Srce? Kako bi mogel temu Srcu, ki je nosilo vašega Kralja, odreči, karkoli Me prosi? Vsi verni, blagoslavljajte njeno Srce! S tem, ko blagoslavljate Njeno Srce, blagoslavljate Mene«. ( 25. marca 1996)

Združenja RŽVB

Če so v nekaterih državah združenja RŽVB, so samo zaradi pravnih predpisov, vezanih na delo evangelizacije in izdajanja knjig. V določenih državah smo ustanovili združenja izključno zaradi podrejanja predpisom. Naj omenim samo en primer: odprtje poštnega predala v zvezi z imenom RŽVB. Nikoli nisem razmišljala o formiranju gibanja. Knjige so prevedene v 38 jezikov. Nikoli nisem prejela nobenega avtorskega honorarja, razen od založnika Parvis, kjer je izdajatelj vztrajal, da je to v njihovih predpisih. Ta denar gre v dobrodelne namene, za kritje stroškov za knjige in za stroške potovanj v dežele tretjega sveta, ki so brez sredstev.

Ostale dejavnosti

Vsake dve leti mi prostovoljci iz molitvenih skupin pomagajo organizirati mednarodni simpozij o ekumenizmu. To je istočasno tudi romanje. Do sedaj smo pripravili štiri takšna srečanja. Največje romanje je bilo leta 2000 v Sveto deželo (takrat je bil tam tudi sveti oče), ko se je zbralo 450 romarjev iz 58 držav. Udeležilo se ga je tudi 75 duhovnikov iz 12 različnih Cerkva. Letos skušamo organizirati romanje v Egipt.

Skratka, ljubim Gospodovo Hišo, nadvse pa ljubim Boga. Dolgujem mu milosti, ki mi jih je naklonil. Nekoč mi je dejal: »Zastonj si prejela, zastonj dajaj.« In to skušam delati: zastonj posredovati njegove besede vsem, ki želijo prisluhniti.

Ponovno se vam zahvaljujem, da ste mi dopustili osvetliti vprašanja v zvezi z mojimi spisi in mojim delom. Na spletni strani strani www.tlig.org lahko najdete nadaljnje informacije. Vljudno prosim, da pozdravite njegovo eminenco kardinala Josepha Ratzingerja, njegovo eminenco, msgr. Tarcisia Bertoneja in msgr. Gianfranca Girottija, kakor tudi ekscelence iz Kongregacije za verski nauk. Vsem se zahvaljujem za naklonjeno priložnost, da sem lahko pojasnila svoje delo.

Upam, da sem to storila tako, kot so pričakovali. Pripravljena sem ustno ali pisno odgovoriti na kakršnokoli vprašanje. Prav tako sem na voljo za kakršenkoli predlog, ki bi se nanašal na razlago izrazov v knjigah RŽVB. Če je potrebno, lahko dodam takšna pojasnila v naslednjih izdajah svojih knjig.

Na koncu vas, z iskrenimi željami, prisrčno pozdravljam.

Vdana v Kristusu,

Vassula Rydén

[1] Slišala sem tudi »razumevanje«.

[2] Svetega pisma.

[3] Konstitucija o Božjem razodetju 2. vatikanskega koncila govori samo o razodetju in ne pozna te delitve (opomba recenzenta dr. Rudija Koncilije).

[4] P. Marie-Eugène, O. C. D. »Jaz sem hči Cerkve«, Vol II., str. 283, Chicago, 1955.

[5] Čeprav v naši knjigi o nauku pravoslavne Cerkve, knjiga 1, str. 79, izdano l. 1997 g. Trembelas, piše: »Razodetja je razumeti kot Božje delo, ki opozarja svoja razumna bitja o skrivnostih svojega obstoja, naravi in volji, skladno z njihovo omejeno intelektualno zmožnostjo €¦«

[6] Jn 21,15-17

[7] Jezus je bil zelo odločen tukaj.

[8] Okrožnica papeža Janeza Pavla II. Da bi bili eno, 89; Ut unum sint, 89: CD 63,89.

[9] Okrožnica papeža Janeza Pavla II. Da bi bili eno, 61; Ut unum sint, 61: CD 63,61; apostolsko pismo Orientale lumen, 2. maja 1995, 24; L€™Osservatore Romano, 2-3. maja 1995, 18: loc. cit. 4.

[10] Razumela sem »koliko morava trpeti«. Midva se nanaša na papeža Janeza Pavla II. in na Jezusa.

[11] Razumela sem, da Kristus misli na vsa svoja sporočila o edinosti in nas kliče, da združimo dan praznovanja Velike noči. Samo to ga lahko zadovolji in poteši njegovo žejo po edinosti. Obljubil je, da če bomo združili dneva praznovanja Velike noči, bo on naredil ostalo.

[12] Odlok Orientalium Ecclesiarum, Ut unum sint, 58: CD 63,58.

[13] Slišala sem tudi »razumevanje«.

[14] Sv. Katarina Sienska, »Dialog o Božji Previdnosti«, št. 167. Ta citat je tudi v Rimskem brevirju, v drugem berilu dne 29. aprila.

[15] Splošni katehetski direktorij, št. 43

[16] Splošni katehetski direktorij, št. 47